Kaj vse o Meshell Ndegeocello pove pest zbranih uspešnic iz osemdesetih

Lansko gostovanje slovite ameriške basistke, pevke in aktivistke na ljubljanskem jazzovskem festivalu je marsikaterega oboževalca nemara prikrajšalo, saj v tako značilne funky brazde Ndegeocellova tedaj sploh ni zakopala. Ob tem seveda velja pripomniti, da si je glasbenica globalno slavo pridobila s svojimi prvimi tremi albumi, še zlasti s prvencem Plantation Lullabies (1993). Vsi trije so dandanes uvrščeni med temeljne acid-jazz postulate, iz katerih se je kasneje razvil nu-jazz in neo-soul. Če je komorna, intimna ljubljanska predstavitev glasbeničinega prejšnjega albuma No More Water: The Gospel of James Baldwin (2024) izzvenela povsem brez spogledovanja z njenimi odličnimi avtorskimi funk hiti iz devetdesetih, je ta aktualni album nekaj povsem drugega. Ali pač.

Ni prvič, da se Meshell Ndegeocello posveča duetnim predelavam uspešnic, in to povečini prav tistih iz osemdesetih. Tokrat ne gre za minimalistično jazzovsko spremljavo pomenljive poezije, temveč za aranžmajsko bogate, a vendarle še vedno drobnejše, bolj čutne jazz-funkovske izvedbe. Kar osmišlja vsebino albuma, je izbor svetovnih uspešnic, ki že po naslovih potrjujejo aktivizem oz. predanost svobodomiselnosti Ndegeocellove z nenehnimi poudarki na družbeni enakosti. Tudi zato uvrstitve nekaterih komadov v niz presenečajo. Hkrati pa ravno ti spomnijo, da so uspešni, takorekoč zimzeleni postali tudi ali prav zaradi svojega inkluzivnega predznaka in navsezadnje zaradi opevanja univerzalne ljubezni.

V prvem delu albuma najdemo tudi Islands In The Stream (1983), veliko uspešnico v izvedbi Kennyja Rogersa in Dolly Parton, ki so jo napisali Bee Gees. V primeru albuma Synonym sta na otoku z mikrofonoma gostiteljica in edinstvena Chaka Khan. I Knew You Were Waiting (For Me) je sicer uvodna. To poznamo iz opusa Georgea Michaela, ki je leta 1987 odpel dinamičen duet z Aretho Franklin, Ndegeocellova pa se precej standardizirane različice loteva skupaj s Cyntio Erivo. Takoj naslednja je Don't You Want Me, nenadkriljiva disco himna angleške electro-pop zasedbe Human League (1981). Bolj nenavadno zložena je Always On Time (vokalno v tej gostuje gospel prvakinja Laura Lee), pravzaprav gre za čudovito variacijo na največji hit raperja Ja Rulea in soularke Ashanti. Malodane za nedeljsko chill-out cono je primerna Don't Look Any Further, v izvirniku iz 1984; edini super uspešni napev Dennisa Edwardsa (in gostujoče avant-soularke Siedah Garrett). Priredba Ndegeocellove v kombinaciji z angleško kantavtorico Lianne La Havas zaradi svoje prepoznavne basovske linije in veseljaškega afro-zaključka obema glasbenicama ponuja ogromno instrumentalističnih in vokalnih izzivov, ki so naposled dopadljivo izkoriščeni.

Prepoznavni glas pevca Anohnija dodobra posodobi I Got You Babe, klasiko pevke Cher, medtem ko se Meshell Ndegeocello in soularka Ink še posebej skrivnostno, a skrbno in bolj tiho lotita znane Guilty, uspešnice Barbre Streisand in Barryja Gibba (1983). Synonym sicer ne premika glasbenih meja, je pa konzumacija albuma, vključno z bežno servirano družbeno-politično noto, skrajno sproščujoča. Aktivizem ameriške glasbenice in feministke pa z njim, če ne gori, pa še naprej tli.