Kam je izpuhtel nasmeh Jacka Harlowa

V četrto gre rado - v brezno! Nepredstavljivo šibka pripovednost, minimalistična psevdo jazz-hiphop spremljava, načelna sproščenost, zavita v neznaten pesniški nihilizem, raperju in pevcu iz Kentuckyja ne dela usluge. Leta 2022 je Harlow od nikoder skočil na sceno. No, ve se, da je bil nenačrtovan skok Jacka Harlowa skok iz YT zasede. Harlow freakovski način je deloval kot prikupno-ciničen hibrid med Drakom in utrujeno verzijo Maca Millerja. Kasneje so zafrkancije à la Harlow, razpotegnjene čez poenostavljene, a domiselne trap-soul podlage, delovale in učinkovale kot stabilen micro-micro soft-hiphop žanr.

Toda s tem albumom je Harlow močno popustil, malodane izpregel. Skoraj do meje, ko se upravičeno lahko vprašamo, ali se modelu sploh še ljubi nastopati. Brez ambicije, brez kompasa mešati kreativno meglo je edini recept za debakel. Say Hello je najdaljši, a zvočno ne najslabši komad, Trade Places z minimalnim vložkom žametnega zvoka hammondovih orgel pogojno uspe zašarmirati, tako da od devetih komadov iz podpopvprečja najbolj resno izstopi akustično-kitarsko vodena All My Friends. Neslavnost albuma Monica poudari resnica, da je podobnih melodij naokrog stotine in stotine. Harlow, zberi se, še prej pa se znebi Monice.