Zasedba Katalena na novem albumu Kužne pesmi raziskuje motiv kuge, kot s(m)o jo doživljali v preteklosti, hkrati pa izhaja iz lastne in naše skupne aktualne izkušnje. "Kako se v glasbi in poeziji soočiti z izolacijo, samoto, strahom, odgovornostjo in skrbjo? Kako uglasbiti in ubesediti široko paleto čustev in stanj, v katera nas je pahnil ta 'kužni' čas?" se sprašuje kolektiv, ki ga že od vsega začetka zaznamujeta preplet avtorskega z ljudskim ter dialog med preteklostjo in sedanjostjo.  

Zgodovinska izkušnja "kužnih časov" se na albumu ves čas prepleta z intimnim doživljanjem aktualne epidemije. "Izjemne situacije in izredne razmere so v smislu preživetja vedno izziv, hkrati pa so s stališča umetnosti navdih in ustvarjalni temelj. In umetnost mora nanje reagirati. Mora jih misliti, upodabljati, ubesedovati in prevajati v glasbo. Kužne pesmi so tako prevod, transkripcija časa in sveta, ki nas je s svojo norostjo, težo in drugačnostjo vse presenetil," je zasedba zapisala o novem izdelku.

So Kužne pesmi pesmi za "vsakdanjo rabo" v teh zanimivih časih? Kako naj jih dojemamo?

Boštjan Narat: Kužne pesmi niso "navodila za uporabo" čudnih časov, ki jih živimo, ampak naš glasbeni in pesniški odziv nanje. Res ne bi bilo slabo, če bi tovrstna navodila poznali, gotovo bi nam bilo lažje. Žal pa v resnici ne obstajajo, kar pomeni, da je treba improvizirati.

Vseeno se zdi, da so iz nekih drugih, pozabljenih časov, hkrati pa da so danes aktualnejše kot kdaj koli prej.

Ko rečemo "kuga", pomislimo na zgodovino. A ta beseda ima v slovenščini zelo širok pomen in že v preteklosti je bila več kot samo konkretna bolezen. Prav s to pomensko širino se ves čas poigravamo na albumu. In seveda iščemo dialog med preteklostjo in sedanjostjo, med minulimi časi in aktualnimi dogodki. To počnemo že ves čas.

Deveti album, dvajset let delovanja – koliko sta se v vseh teh letih spremenila in razvila vaš pristop h glasbi in njeno razumevanje?

Mislim, da kar precej. Upam. Dokler se bend razvija, je njegov obstoj smiseln. Ko se enkrat ustvarjalsko in idejno ustaviš, je treba začeti razmišljati o koncu. Ampak nikakor še nismo tam.

Z Enci benci Katalenci ste naredili pravo mojstrovino za otroke. Bi dejali, da je vaš slog z ljudskim izročilom in priredbami postal "specifično vaš"? Nedvomno velja, da ste prepoznavni, kar je zagotovo prvi znak edinstvenosti oz. dobrega benda.

Seveda je težko komentirati lasten slog, a glede prepoznavnosti in specifičnosti bo verjetno kar držalo, kar pravite. Dejstvo je, da v širokem diapazonu skladb, ki segajo od "klasično" ljudskega do povsem modernega in avtorskega, vedno zvenimo kot Katalena. Ne glede na to, ali obdelujemo motiv iz daljne preteklosti ali se ukvarjamo z izrazito aktualnim vprašanjem. 

So spremembe ključne za vsak razvoj? Če so bili začetki morda negotovi, vam je zdaj verjetno brez dvoma jasno, kaj in kako početi ter kako v tem uživati, kolikor se le da?

Jasno nam je več, precej več kot na začetku, gotovo. Seveda pa nam ni jasno vse in nam tudi nikoli ne bo. To pa je v resnici izjemno dobra novica. Nek element negotovosti mora obstajati. Po eni strani kot spodbuda za razvoj, po drugi pa kot nekakšen nemir, ki je vstopna točka v ustvarjalnost.

Glasba naj bi ljudi sproščala, zabavala, a jih v določenih primerih hkrati tudi spodbujala k razmisleku. Pri vas dobi človek občutek, da zelo uživate v tem, kar počnete. Kako zelo pomembno vam je, v kolikšni meri "uživajo" in na kakšen način vas dojemajo vaši poslušalci in poslušalke?

Mogoče bi postavil pod vprašaj to dvojnost, to nasprotje. Pogosto namreč razmišljamo na ta način: nekatere stvari so namenjene sprostitvi, druge nas spodbujajo k razmisleku. Ampak ali ni mišljenje užitek? Misliti je zabavno, izjemno zabavno. In šele ko smo zahtevni do sebe in svojega občinstva, lahko postanejo naši koncerti sprostitev v pravem pomenu besede. 

Imeli ste dva unikatna koncerta s Slovenskim mladinskim orkestrom, na Ptuju in  v Ljubljani. Kakšni so bili občutki ob taki edinstveni izkušnji? Kaj se vam je podilo po glavah po teh dveh nastopih?

Glasbenik dobi le redko priložnost igrati z orkestrom, zato so takšni koncerti res nekaj posebnega. Čudovito je slišati svojo glasbo v orkestrski izvedbi, nekateri komadi so dobili povsem novo dimenzijo. Izvedba takšnih nastopov pa je velik izziv in velika odgovornost – do sebe, do orkestra in seveda do občinstva. 

Kaj se vam ob tovrstnih nastopih zdi največji izziv v glasbenem smislu? Koliko vaj in kompromisov je potrebnih, da zadeva zveni, kot ste si zamislili?

Bend in orkester sta v osnovi zelo različni glasbeni čredi, ki delujeta vsaka po svojih pravilih. Logika, način razmišljanja o glasbi, pristop, zvok – vse to je precej drugače. In že sam pulz. Orkester pulzira, utripa drugače, v orkestru se zvok razvija in širi za odtenek počasneje in igranje zato zahteva še več pozornosti, sploh če kot človek, ki igra v v bendu, tega nisi vajen. Treba se je uskladiti in uglasiti, ne samo dobesedno, intonančno. Treba se je uglasiti na isto temperaturo. To pa seveda zahteva čas.

Boštjan Gombač je (po)znan po svojih improvizacijah in mirijadi instrumentov, ki jih obvladuje. Je Katalena platforma, ki dopušča na koncertih tudi prostor za nepredvidljive stvari, ali je vse vnaprej določeno in naštudirano?

Komadi so naštudirani, glede tega smo precejšnji "piflarji". Vseeno pa obstaja veliko prostora za kakšno improvizacijo, za element nepredvidljivega, sploh v solističnih izletih. Seveda je tu Boštjan Gombač naš najmočnejši adut.

Vinilna  plošča menda ni poceni "štos". Kaj vam pomeni? Gre bolj za prestiž, da vas lahko na vinilu slišijo tudi največji privrženci, ali bolj za to, da je pač modno imeti album tudi v formatu, ki je sicer del preteklosti, a se je v zadnjih letih zmagovito vrnil?

Kužne pesmi so naš drugi album, ki smo ga izdali na vinilu – pred tem je kot LP izšla tudi plošča Človek ni zver. Vinilna plošča je seveda čudovita stvar in lepo je poslušati in imeti svojo glasbo zapisano v tem formatu. A v tem trenutku je vprašanje formata res težko. LP-ji so res stvar preteklosti, a imajo šarm. Vračajo se, a še vedno spadajo v sfero butičnega. CD-ji pa so iz dneva v dan bolj zastareli. Digitalne platforme so krasni novi svet s kopico prednosti, a glasbeniki še vedno čutimo potrebo po fizičnem izdelku. Na tem področju mi prihodnosti glasbe ni ravno jasna.

Kateri je najkoristnejši nasvet, ki ste ga v vseh teh letih dobili od kakšnega glasbenega kolega?

Ne ponavljaj napak drugih, raje delaj svoje.

Kaj po dveh desetletjih štejete za svoj največji uspeh? To, da ste še vedno tu, da igrate na veličastnih koncertih, da snemate zanimive plošče, ali kaj drugega?

Da smo še vedno skupaj in da se – predvsem glasbeno – še vedno znamo presenetiti, čeprav se poznamo res dobro, skoraj do obisti.

Pred koncem leta sta pred vami še zelo zaseden september in zaključek sezone s prestavljeno (oktobrsko) Drugo godbo. Mislite, da vam bo uspelo izvesti vse koncerte, četudi nam menda grozi ponovna "rdeča" faza covidne epidemije?

Tu se odgovora raje vzdržim, malo sem vraževeren. Seveda pa upamo, da nam bo uspelo vse speljati vsaj približno tako, kot si želimo.