Katja Koren: S tem, kar počnem, svet delam bolj ljubezniv

Sprva se je zdelo, da so ti usojene vloge spremljevalnih vokalistk, nato si se podala na samostojno pot, kako gledaš na prehojeno pot?

Res je, naša javnost me pozna predvsem zaradi spremljevalnih vokalov, moje glasbeno potovanje pa se je začelo zgodaj in zelo spontano. Prvo pesem sem posnela pri sedmih letih, in od takrat sem nastopala vsepovsod, kjer se je ponudila priložnost. Doma, po veselicah, različnih prireditvah in domačih zabavah, v tujini, po otroških in drugih festivalih. Starši so me vedno podpirali in me dnevno prevažali naokoli, čakali, pomagali izdati prvi album z naslovom Prijateljstvo, ko sem bila še v osnovni šoli. In verjetno (kot še dandanes) poskušali razumeti vse, kar sem počela, za kar sem jim neizmerno hvaležna. Seveda so mi vedno govorili, da je bolje, da pojem zgolj za hobi. No, ta del je bil neuspešen (smeh).

Po gimnaziji je bil študij glasbe precej naravna izbira, saj sem se počutila, kot da vsaj malo vem, kaj počnem, petje je bila edina konstanta v življenju in močan del mene. Nekje v teh letih pa so name veliko vplivali tudi družba, prijatelji, s katerimi smo vedno znova odkrivali zaklade glasbe in skupaj rasli in zdaj zrasli v novo generacijo glasbenikov. Veliko jih igra v vašem hišnem bendu Plesni orkester POP TV, eni so v New Yorku ...

Vse te izkušnje so zdaj del tega, kar lahko slišite v glasbi, ki jo ustvarjam danes, in zelo sem hvaležna, da imam in negujem talent, ki osrečuje ljudi. 

Pred več kot šestimi leti si izdala prvenec Veš, kaj mislim?, potem pa kar nekako izginila, leta 2014 si se preselila v Los Angeles, menda zaradi ljubezni ...?

Res je. Kot bitje imam v sebi veliko ljubezen do sebe, ljudi in glasbe. Temu se je bilo težko upreti, v tistem obdobju se nisem počutila preveč zaželeno, album ni obrodil veliko sadov, plačila so bila zelo slaba, dve leti pred tem so ukinili ministrstvo za kulturo in počasi mi je bilo jasno, da mi v tej lepi deželi vseeno nekaj (z)manjka. Z okoliščinami se nisem želela kar sprijazniti, želela sem postati boljša in še naprej rasti in delati to, za kar se mi zdi, da sem tukaj. In tako so vse poti vodile v Los Angeles. Ljubezenska zgodba s fantom se ni izšla, ljubezen do sebe in glasbe pa je imela še več prostora.

Vseeno si tam ostala, je bila to težka odločitev, imaš zdaj tam prijatelje, tako zasebne kot glasbene, kako je pravzaprav videti tvoj dan, od česa živiš, kakšen je ameriški kruh?

Odločitev je bila težka, vendar če stvari zame nimajo smisla ali namena, jih raje ne počnem. Kot ekstremist nekako vedno najdem svoje notranje ravnotežje v novem ekstremu. Ekstrem ali ''hoja po robu'' je tista, ki te vedno ohranja v stiku s seboj, in to zavedanje je orodje za ustvarjanje, saj v coni udobja ne rastemo, kot je dejal David Bowie, in s tem se popolnoma strinjam. Začetek iz ničle je odličen način, da najdeš kakšno novo perspektivo ,in v mojem primeru tudi to, kar se se skriva v meni, svoj izraz. Ali če povem drugače, morala sem ohraniti zavedanje, osebno rast. 

Srečo imam, da imam tudi tukaj prijatelje v zasebnem in kreativnem svetu. Še zdaj se spomnim trenutka, ko sem se zares začela zavedati, kako pomembna je vsaka oseba, ki je del tvojega življenja. Potem pa zavihaš rokave in kmalu vidiš, iz kakšnega testa si, kaj si zares želiš, kakšne vrednote imaš. Pač klasika. Ameriški kruh je sladek, kar pa ni nujno dobro za tvoj trebuh, ha-ha.

Nekje si dejala, da živiš "hustler life", da živiš iz dneva v dan ... že četrto leto?

Bo držalo. Ampak pravzaprav živim tako že kakšno desetletje. Po srednji šoli sem se preselila v Ljubljano, in čeprav ste me veliko videvali po malih ekranih, je bilo finančno večinoma iz dneva v dan. Pogosto nisem imela za bencin, da bi šla v šolo, ali za hrano, vendar sem vedela, da sem se sama tako odločila in zato ni bilo nikoli preveč težko. Svoboda mišljenja je pomembna. Seveda tukaj ni domačih dobrot in mamine kuhinje, ampak na srečo znam kuhati.

Si v več bendih hkrati, gre bolj za preživetje ali morda na skrivaj čakaš, če ti uspe veliki preboj, da ti morda uspe – kaj pravzaprav zate je uspeh?

Kot vsak kreativec imam tudi jaz pogosto potrebo po izražanju, drugače se počutim prazno. Recimo, ko imam koncert, bom še naslednjih nekaj dni na tem adrenalinu, kot da bi dodala neke vrste kisik v miselni vzorec. Potem pa te hitro lahko obdajo kakšne temačne misli, še posebno če nisem ustvarjalna ali v stiku s tem, čemur pravim namen. Dober album ali knjiga prav tako pomaga. Z novim okoljem je prišla tudi nova kultura, novo znanje, globlje razumevanje glasbe, jezika, zvoka ... Igranje z različnimi glasbeniki vedno prinese zanimive izkušnje in zdi se mi privilegij, da sem kot pevka lahko del različnih zasedb (za inštrumentalne glasbenike je to nekaj povsem običajnega). Imam tudi svoj bend, s katerim igramo mojo avtorsko glasbo in počasi razvijamo zvok, ki mi je najbližje. Tako lahko še naprej raziskujem zvok in ohranjam reden stik z odrom. Zdi se mi pomembno, da kot glasbenik ali ustvarjalec narediš ''domačo nalogo'', pridobiš znanje, ki je tam iz preteklosti, da te navdihuje in potem rasteš, dodaš svojo izkušnjo (oz. interpretacijo perspektive, če grem globlje) in s tem povečaš tudi lastno zavedanje in lahko ceniš lepoto, ki te obdaja in ljudi, s katerimi ustvarjaš. Če s tem navdihuješ in pritegneš ljudi, ki so v nekakšnem ''udobnem kavču'', pa jih morda celo spraviš iz tega udobnega kavča in kot ''sladki opomnik'' deliš z njimi svojo energijo, izkušnje, glasbo, estetiko in upaš, da jih vsaj malo ''premakneš'' ter morda vplivaš na njihovo razmišljanje ali dejanja. Zagotovo se ljudje med seboj ne cenimo dovolj, pa vendarle imamo zgolj drug drugega – to se mi zdi zelo ironično. Zame je uspeh osebna svoboda, zavedanje, da vem, kaj me osrečuje ali dopolnjuje, in možnost, da lahko z nečim, kar ima zame smisel, delam ta svet malo bolj pretočen, ljubezniv in da lahko živim od tega tudi materialno. 

Kot lahko spremljamo po Facebooku, si precej aktivna, poješ na različnih prizoriščih, v različnih glasbenih formacijah, imaš svoj kvartet, zdi se, da ti (vam) je najbližje R&B, soul, funk ...

Res je, všeč me je ''groovy'' glasba. Omenjene zvrsti izhajajo iz bluesa in tudi jazza, katerih oboje je domače okolje ZDA. Odprl se mi je popolnoma nov svet, ki sem ga prej poznala zgolj prek televizije, kaset, plošč, DVD, radia ... Sem del generacije, ki je odraščala, ko je televizija pomenila del kulturne prakse, čeprav sem odraščala v vasi Loznica pri Makolah, kjer se vedno lepo in ponosno neguje stare tradicije in kulturo. Posledično je ameriška kultura postala tudi del naše zavesti in podzavesti, ki sem ga prej opazovala od daleč, potem pa zdaj okusila tudi od blizu. Spominjam se, da sem kot otrok razmišljala, kaj v tem trenutku počne Michael Jackson, in mi je bilo neverjetno, da živi na istem planetu, isti trenutek kot jaz. Zdaj vem, da je morda bolje, da tega nisem vedela, ha-ha.

Pesem in spot How Do I Do je neverjetno lahkotna, nežna in srčna zadeva, čista ljubezen, prava poezija. Naredila si jo s Stevom Bradleyjem, trobentačem No Doubt, kar ni ravno mačji kašelj.

Hvala. Pesem je nastala spontano, s Stevom sva prijatelja že nekaj let, in pravzaprav je on vztrajal, da nekaj ustvariva skupaj. Po posnetih vokalih se je delovnemu procesu pridružil še Joel Whitley, ki je odličen producent in glasbenik (Stevie Wonder, Prince), ki živi v L.A. Joel je posnel bas in mi pomagal s produkcijo. V tistem času je Steve ravno kupil novo kamero in tako je nastal še videospot.

Deluješ zelo iskreno – je strto srce najboljše za ustvarjanje tovrstnih pesmi ali navdih najdeš tudi v srečnih trenutkih?

Hvala, mislim, da je iskrenost zelo pomembna, in na srečo ali žalost ni več edini način, da sem lahko kreativna. Z leti sem se naučila, da lahko posežem v kreativni svet kadarkoli, seveda pa variira glede na to, kdo ali kaj me obdaja, kaj želim povedati, ustvariti ali včasih zgolj dati ven iz sebe.

Kako te sprejema kalifornijsko občinstvo, kakšne pevske ponudbe dobivaš?

Občinstvo tukaj je zelo sproščeno in kritično. Je super ogledalo za to, kar počnem, saj je večina odraščala z zvrstmi, ki so mi zelo blizu. 

Imaš neki načrt, kaj si želiš doseči, ostajaš v ZDA, se nameravaš vrniti, kako gledajo na tvojo ameriško epizodo prijatelji in domači?

Edini načrt, ki ga imam, lahko zveni zelo idealistično, pa vendar – slediti toku življenja. Verjetno bom ostala razpeta med obema celinama, v naslednjem letu pa upam, da se z novim materialom vrnem tudi na domače odre. Domači in prijatelji predstavljajo v mojem primeru dva različna pogleda. Domačim je bilo zelo težko razumeti moje odločitve in seveda jih popolnoma razumem, saj bi si želeli, da bi bila bliže domu, tudi sam namen tega, kar počnem, je težko razumeti glede na to, da prihajam iz precej tradicionalnega okolja in biti glasbenik pomeni vse drugo, kot biti odgovoren in imeti finančno varnost. Večina prijateljev zdaj prav tako živi v tujini, tako da drug drugega podpiramo, poskušamo iz nič ustvariti nekaj, in upam, da smo navdih novim generacijam.

Imaš novo pesem Phoenix, načrtuješ morda album, kaj drugega, kako gledaš naprej? 

Res je, Phoenix bo kmalu dobil tudi vizualno podobo, česar se zelo veselim, saj sem imela možnost sodelovati z vrhunskimi videografi (med njimi je tudi Martin Horvat iz Ljubljane), na voljo smo imeli opremo iz studiev Paramount Pictures. Phoenix je nosilec močnega simbolizma prerojenosti, in mislim, da je odličen prikaz tega, kar sem doživljala in kako se počutim zdaj. Potem pa sledi album, ki ga trenutno ustvarjava skupaj z dolgoletnim prijateljem in odličnim glasbenikom, basistom Tadejem Kamplom (poznan po VIP bandu iz oddaje Zvezde plešejo). Album bo kot nek hibrid tega, kar sva poslušala včasih in kar imava v glasbi rada danes. Ima pa močan pridih L.A., saj je sama ideja in večina albuma nastala med Tadejevim obiskom v Kaliforniji. Zvok je mešanica funka, drum'n'bassa, jazza, tradicionalne indijske glasbe, rocka in soula. Na albumu bo nekaj gostujočih glasbenikov, ki so se v času nastajanja potepali po L.A. (Sharat Chandra Srivastava, Igor Leonardi) in še nekaj "kulinaričnih dobrot za sladokusce". Cel žur, bi se reklo! Zato mi sledite na mojem YouTube kanalu in Facebooku ter ostanite na tekočem z vsem, kar je in bo novega v mojem svetu.