Katja Koren: Glasba je ogledalo življenja, kot majhna kapsula časa

Malokrat slišimo tako "skulirano" pesem kot je Phoenix ... Kako ti je uspelo ležerno sproščeno "skuliranost" tako dobro prenesti v pesem, ki kar poka po šivih soula in bluesa?

Katja Koren: Hvala. Skladba je nastalo popolnoma spontano; vokale sem posnela na instrumental, ki je imel samo klaviature, že takrat pa sem vedela, katere glasbenike si želim, da dodajo svoj del ''duše'' in res se je tako zgodilo. Vrhunski glasbeniki, namera in iskrenost sta zagotovo nekaj, kar se vedno sliši v glasbi in verjamem, da se ta energija vedno ''ujame'' v frekvence pesmi. Soul in blues pridata resničnost in esenco tistega, kar me je navdihnilo za besedilo, je velik del moje izraznosti in glasbe, ki jo rada poslušam, ustvarjam in s katero sem obkrožena.

Skladba nekako "lebdi", ter je po drugi strani lahkotna kot peresce, kot perje, ki plapola v vetru tvojih kril v videospotu ...

Katja Koren: Glasba je vedno nekakšno ogledalo življenja in kot majhna kapsula časa. In če si zares dovolimo leteti in lebdeti, verjamem da dovolimo, da vse te lepe misli postanejo resničnost. Morda zveni kot zelo sanjavo razmišljanje, vendar če se malo poigraš s to mislijo, je veliko več.

Praviš, da si "včasih verjela ljudem, njihovim kritikam, zdaj pa ne več", kako se obrestuje dejstvo, da je poslušaš samo sebe in hodiš po svoji poti?

Katja Koren: Je kot nekakšna metafora za miselno svobodo, ki sem si jo s tem podarila. Še vedno sem lahko jaz, a tokrat sem bila dovolj močna, da sem si dovolila prepoznati miselne vzorce, ki mi ne koristijo več. In jim dovolila oditi.

Kakšna je pravzaprav ta pot, poješ "prosim ne sprašuj me (več), kaj moraš narediti"? Se še ujameš, da skušaš ugoditi željam ali pričakovanjem, ki jih imajo drugi?

Katja Koren: Seveda, nič ni dokončno, to ne pomeni da ne bi naredila vse za tiste odnose, ki jih negujem. Ta del besedila je opomnik, da kjub temu, da sem pogosto želela pomagati ljudem, ki so v čustveni stiski, to še ne pomeni da dejansko poslušajo ali slišijo; ali če povem po domače, očitno še vedno ne ''trpijo'' dovolj, da bi kaj spremenili. To ne pomeni, da morajo poslušati moje mnenje, to pomeni da ne sledijo svojemu. To sem počela tudi sama in ne zdi se mi na mestu, da zapravljam dragocen čas ljudi, ki jih imam rada in potem še vedno nič ne spremenim, kjub nezadovoljstvu in žalosti, ki sem jo čutila. Naučila sem se, da sta tudi moja energija in čas dragocena. Kjub temu, da bi si včasih želeli biti v oporo in deliti znanje, ki ga imamo, morda to ni dobro za nas. Še posebej, če govoriš o podobnih negativnih občutkih leta in leta in nič ne spremeniš pri sebi. 

Menda v ZDA pogrešaš sneg, ti v L.A.-ju še česa manjka, kdaj prideš spet kaj pogledat domačo grudo?

Katja Koren: Sneg se nam v L.A.-ju nasmiha s hribov in gora, razgled je skoraj tako lep kot doma (smeh). Ko bom imela čas, ga grem pozdravit. In naslednjič ko bom prišla domov, bom verjetno prišla s snegom, torej naslednji obisk bo enkrat pozimi.

Kam te tvoj iz pepela vstali feniks vodi naprej?

Katja Koren: Zdaj, ko imam krila, lahko letim kamorkoli in verjamem da bo to potavanje po frekvencah glasbe, ljubezen do sebe, drugih in življenja. Veliko zanimivih in lepih stvari se mi dogaja v vseh svetovih in še naprej si želim ustvarjati glasbo in s tem posledično biti navdih za druge, ker lahko letimo skupaj!