Kdo je Chxrry iz Dvorane slavnih

Vztrajnost Torontončanke bi se naposled le lahko izplačala. Mična pevka s prodornim glasom zdaj deluje v Atlanti, kjer naj bi njeno izhodišče o power-popu še bolj dosledno cepili z R&B-jem. Vse to namiguje, podobno kot tudi pevkina postava, da se utrinja Beyoncé 2.0, ki pa je zaenkrat še pod urokom Dua Lipe. V tem smislu izzveni tudi Hall Of Fame, v katerem 29-letnica opeva mladostniška, na trenutke pa še vedno bolj najstniška nočna veseljačenja. Še pred letom se je Chxrry podpisovala kot Chxrry22, a to je bila pevkina dediščina še izpred let, ko jo je v svojo založniško družino zvabil raper Drake. Kar nekaj nekonsistentnosti kljub vsemu lahko privede do tako željenega preboja.

Hitrostna narativna aktivnost londonskega raperja ostaja njegov adut. Mehko-drillovska zasnova songa je tisto, kar Central Cee ohranja kot svoj izum, kar se bere kot neupravičeno povzdigovanje potrjeno uspešnega posameznika. Toda Central Cee se še vedno z lahkoto zanaša tudi na svojo ekskluzivno ekspresivnost. A ko se artist znajde v tej zanki, sledi lirični pogrom, kakršnega predstavlja song Wagwan. Dejansko je tu situacija, ko Central Cee resnično več ne ve, kaj bi povedal oziroma že povedanemu dodal novega. Ta velikanska replika znaka za postajo podzemne Shepherd's Bush, torej simbolno za Ceejev matični londonski kvart, na vrtu monaške vile, je pa že totalno farsična. Ceejev svež mini album All Roads Lead Home je zelo šibek.

Ni problem v ekspeditivnosti oziroma v energičnosti največjega melodično-rockerskega benda. Foo Fighters z novim komadom niso uspeli prestopiti niti najnižjega lastnega izraznega praga. Tole je nažiganje, ki zveni kot na silo (in morda tudi nepotrebno) izvedena operacija. Sploh besedilo je tisto, ki je nerazumno plehko, če ne kar trapasto ali pač komaj polsmiselno. Na robu groze, ki pa, ironično, ni nujno slaba ilustracija tega, kar nas obdaja. Pogojno pomenljivo.