Kdo še ne pozna tria Delta Riff

Če albumski prvenec heavy-rock benda odpira funky song z naslovom Jutro in ta ne nagovarja ženske/žensk, potem obstaja velika verjetnost, da zaledje dela zaznamuje popoln avtorski nadzor. In res. Trio Delta Riff operira na občutno drugačnih melodičnih in harmonskih postavkah kot bi marsikdo pričakoval. Klic v neznano pogosto vključuje nekolikanj razmazan oziroma distorzičen kitarski zvok. Glas pevca Tita Potecina nima ravno rušilnega značaja, ima pa zadosten razpon, a tudi milino. Enako domislena in za kombiniranje je zanimiva dinamika, ki jo ustvarjata bobnar in basist. Delta Riff občasno gradijo na zelo suhem beatu, spet drugič basist zakoplje nepričakovano globoko. Trio tako z lahkoto ustvarja diapazone predane celo nu-metalu, a nas v posameznih kadencah tolaži tudi dediščina t.i. starega rocka. Lep primer take gradnje je komad Voda, ki ni le zvočen, pač pa tudi strukturen tobogan. 

V songih, ki sledijo se mladi kitarski virtuoz Potecin kot vokalist nekajkrat približa klasičnemu rock standardu, ki sta ga meddrugim razvila Roger Daltrey ali Marc Bolan. Pogumni izvedbeni in produkcijski premetenki vštric je Klic v neznano! tudi tekstovno poudarjeno moško kreposten. Že naslovi kot Mesto mrličev, Koža in Duhovi obetajo cinematične prizore. Seveda so nekateri od teh vendarle (temačne) ljubezenske serenade, s katerimi velja rokovati pazljivo. Ker Delta Riff ne dovolijo tišjega predvajanje njihove glasbe, gre tudi sladnje ekskluzivno uporabljati daleč stran, zelo daleč od naseljenih področij. Izjema je zaključna Vsak v svojo smer. To je neo-rockovska balada, v kjer nam ob (spet presenetljivo) nežnem vokalu zapoje še ikonična kovinska resonančna kitara. Vprašanje od kod vraga so se vzeli Delta Riff je s Klicem v neznano naposled odvečno. Ostaja sladka dilema, kam igrivi in dobrovoljni trio potuje, če ne raje plove. Busola je nastavljena, čeprav dvomim, da jo bo zasedba vedno upoštevala. Regata Delta Riff je nova navdušujoča stvarnost domačega rocka.