Kehlani nadobudno izziva, a je njena prepričljivost kljub temu vprašljiva

KEHLANI - Blue Water Road

Iskanje krepostnih komadov na tretjem albumu slavne nu-soularke je kar zamudno. Kajti teh je občutno premalo. Odstopanja od raje počasnejše naracije, ki jo slika pevkin čarobni glas, je prvič zaznati šele pri indeksu 4. Zvedava ritmika in pohvalen aranžma sanjavega komada Wish I Never  sta sicer obetaven predtakt zvenečemu duetu, v katerem ob Kehlani nastopi Justin Bieber. Toda odlično zasnovan in tudi harmonično bogat song Up At Night je problematičen zaradi nepričakovanega razloga – Justin Bieber se v njem ne izkaže. Gostiteljica v Up At Night v primerjavi z Bieberjem izstopi kot neulovljiva vokalna interpretka. Album Blue Water Road namesto mikavne gradacije drugi zaporedni brodolomček doživi ob Kehelnijinem duetu s kolegico Syd.  

Navzlic naslovu, polnemu upanja (Get Me Started), smo znova soočeni z značilno vrsto šepetajoče baladne zavore. Paravan celote dinamiko spet pridobi s precej kalupsko More Than I Should, v kateri prelestni Kalifornijki na pomoč priskoči kanadska soul-pop znanka Jessie Reyez. Tako smo šele z devetim zaporednim komadom – v nizu skupno trinajstih – dosegli uživaški vrhunec pričujočega dela. Singlična Altar je tudi po treh letnih časih, ki so minili od njene premiere, z naskokom najbolj kos muzike, ki ga je Kehlani obelodanila v zadnjih treh letih – toliko je minilo od predstavitve pevkinega prejšnjega ploščka, izjemne stvaritve z naslovom It Was Good Until It Wasn’t.  

V izteku Kehlanijine dolgometražne novosti nas malenkost vznemirita samo še dve: Melt, ki jo poganja zanimivo zamaknjena ritmična simetrika in celo nekaj diskretnih, a vseeno učinkovitih spremljajočih godal, in zaključna Wondering/Wandering, ki jo obogatita gostovanji pevke Ambré in superbasista Thundercata. A se tudi tu utrne podobna težava kot pri Get Me Started – potenciala obeh gostov kot da nista prav zaželena.  

Kehlani tako na slogovnem barometru ostaja, če ne kar zastaja, med precej bolj prodorno kolegico SZA in še najbolj avtentično nu-soul zakajenko Jhene Aiko.

Če album Blue Water Road v posluh hvaležno ponudimo publiki, ki ni izbrana, kaj šele posebej navdušena nad sodobno ultra-mehko soul kopreno, se nam didžejevska dobrota morda povrne celo v obliki žvižgov. Medtem ko za vzdrževanje prazničnosti, ob stalno ponavljajočem se žvrkljanju komada Alter, te debele pol ure razredčene hiper-romantike iz zavitka Blue Water Road v bistvu sploh ne potrebujemo.  

Ocena: 4