Klovnasta zabava Katy Perry namenjena samo Katy Perry

KATY PERRY - Smile  

Idejna puhlost in zmedenost albuma Nasmeh je za zjokati se. Drži, da je imela ameriška pop prvakinja v zadnjih treh letih dovolj osebnih razlogov za biti negotova, razočarana, nervozna, pogosto najbrž tudi za jok. Ne vem pa, zakaj bi imela razlog biti brezvezna. Nerazumljivo je, da najvišja produkcijska kasta, v katero Perryjeva nedvomno sodi, enako pa tudi najbolj ostra marketinška mašina, ki razredu superuspešnih logično sledi, tega dvanajsterca pop songov ni zmogla oblikovati v vsaj malo bolj značajsko celoto. Melodike, ki jih ponuja Katy Perry, so skromne in klišejske. Nabrit zvok, ki ves čas sili proti electro-ihti, je skrajno nezanimiv. Sprva intriganten se zdi uvodni komad Never Really Over, ki delno odkriva zdravo avtoričino energičnost. Po utrudljivem pevskem manevru sem pomislil celo, da bi Perryjeva v nadaljevanju nemara lahko prevzela celo raperski diskurz. Takega, na primer, ki ga na svojem zadnjem albumu nekajkrat zelo pogumno zapopade Ed Sheeran. A vse do naslovne teme, ki je sedma v nizu, se ne zgodi kaj dosti, vsaj kaj odraslega ne. Pri čemer je Katy Perry že odrasla - kakih petnajst let - zdaj pri 35-ih pa je res že. Tako za silo potolažen pristanem, prikimavajoč disco presnetku iz osemdesetih ali pri žnj-kopiji Daft Punk. Taka je pesem Smile. V isto pripovedno sekcijo dodajam še Tucked. A dejstvo je, da to vseobsežno nostalgijo po disco razuzdanosti izpred štirih dekad omenjamo v povezavi z The Weekndom, s Carly Rae Jepsen, mah, pač praktično s polovico top pop izvajalcev. Album Smile te pusti povsem neprizadetega. Podobno kot tudi Katyjin zadnji videospot. Omenjani hit bi bil lahko uporaben za spodobno spremljavo k sobotnemu jutranjem sesanju stanovanja. Toda Katy Perry brezdomišljijsko zabluzi z video-igračkanjem, namenjenim zabavi triletnih otročičev - to pa je res edino za čudenje tistega tipa, ki mora biti pospremljeno s floskulico - “Halo?”

Ocena: 2