KOIKOI za ljubitelje slovenske alter scene niste novinci, kako pa bi se predstavili širši slovenski javnosti?
Smo rokenrol skupina iz Beograda. Štirje smo - Ema, Gizmo, Marko, Ema. Verjamemo, da z odra oddajamo močno energijo, ki ljudi ne pusti ravnodušnih. Sčasoma smo se naučili tudi igrati, zato dajemo zdaj še večji poudarek na močnih performansih. Združujemo tri vokale in pogosto pojemo v polifoniji. Radi se igramo z žanri in skupaj skladamo pesmi. Nikoli nam ni bilo zanimivo, da nekdo na vaje prinese končano pesem, ostali v skupini pa jo samo posnamejo. KOIKOI sestavlja veliko širša skupnost umetnikov in nismo le mi štirje- z nami so še fotografi, oblikovalci, režiserji, kostumografi. Verjetno se je prav zato porodila ideja, da ustanovimo lastno založbo pod imenom - Založba KoiKolektiv.
Prvenec Pozivi u stanu ste izdali leta 2021, z njim pa prodrli izven meja Srbije. Kako doživljate uspeh debitantskega albuma?
Že samo dejstvo, da so od leta 2021 minila štiri leta in da bo šele sedaj izšel naš drugi album O sreći u snovima, pove, da smo nenehno potovali in nastopali, ker smo v tem resnično uživali, pa nam je bilo težko začasno odložiti užitek od dobrih koncertov in se zapreti v studio. V tem obdobju smo odigrali več kot 100 koncertov v 16 državah. Še posebej veseli smo bili, ko smo ugotovili, da dejstvo, da pojemo v srbščini, ni ovira za tujino. Ljudje na energijski ravni prepoznajo vse, kar želimo povedati, in pogosto ne prek besedil. Z debitantskim albumom smo premagali veliko-od prvih negotovih koncertov, kjer smo plaho osvajali prostore-do popolnega obvladovanja velikih odrov in navajanja nanje.
Ampak vrnitev v zadimljen klub z manjšo kapaciteto nas vedno spomni, kako pomembno je vzdušje in tisti naboj adrenalina. Pozivi u stranu so izpolnili vsa pričakovanja skupine in verjamem, da tudi občinstva. Zdaj je na nas, da z novim albumom O sreći u snovima ponudimo nekaj še boljšega. Če povem brez ovinkarjenja, mislim, da imamo čudovit album.
Koi-koi je popularna igra s kartami, ki jo igrajo na Japonskem, v japonščini pa besedna zveza pomeni 'come on'. Lahko po imenu sklepamo, da ste ljubitelji japonske kulture?
KOIKOI, žal moram razbliniti iluzijo, je bilo ime za ribjo hrano, ki je stala na mizi na dvorišču, kjer smo imeli vaje. Vse po tem pride prek Googla. In zemljevidi in vas v Afriki ter pravzaprav verz skupine Pixies Where Is My Mind ... Vse, kjer je bilo omenjeno koikoi, je šlo skozi naše iskanje v Googlu. Končni pomen vsega skupaj je dano z dejstvom, da je simbol koi - koi pravzaprav ravnovesje med moškim in ženskim načelom. Zato tega v bendu nikoli ne smemo kršiti. Ravnovesje med moškim in žensko je nekaj, kar bo ta skupina vedno upoštevala.
V jeseni načrtujete izid drugega albuma, napoved pa je singel Ponovo stran. Kaj lahko vaši oboževalci pričakujejo od drugega albuma?
Sanjski, bolj melanholičen pristop, nekoliko temnejšo sliko in odličen čustveni naboj. Mislim, da smo se na novem albumu bolj posvetili introspekciji in poskušali skladati skoraj filmsko celoto, ki ji je treba slediti od prve do zadnje pesmi po vrsti. Motivi so sreča, identiteta, zadovoljstvo s samim seboj. Še naprej bo mešanica žanrov in se na njem najde marsikaj, tako kot na prvem, le da smo tokrat naredili nekaj bolj elegantnega z bolj enakomernim zvokom. Komaj čakam vinil. Šele takrat bom dejansko izvedel, ali je vse to res.
Vaš zadnji video je režiral srbski režiser Raško Miljković, znan tudi po filmu Zlogonje. Kako pomembno se vam zdi, da singel pospremi videospot? Kakšno dodano vrednost daje glasbi slika?
Rasko je čudovit umetnik in prijatelj, ki je, lahko rečem, določil vizualno identiteto skupine. To je tretji video, pri katerem delamo z isto ekipo, ki jo vodi Raško Miljković in direktor fotografije Nemanja Veselinović. Mississippi in Putem mimoza sta prav tako videospota, ki sta jih posnela. Velik prispevek k vizualni identiteti skupine je prispeval oblikovalec Mihailo Kalabić ter fotografa Nemanja Knežević inEmilija Stanišić. Še posebej smo ponosni na naslovnico novega albuma, za katero komaj čakamo, da jo delimo z vami jeseni.
Prihajate iz Beograda. Koliko poznate slovensko glasbeno sceno?
Vedno sem se spraševal, ali je indie scena na Balkanu tako majhna ali smo vsi res tako povezani, da se razume, da sledite vsem scenam in res ni pomembno ali je skupina iz Beograda ali Ljubljane in bo imela publiko v klubih. Prvi album smo izdali pri slovenski založbi Moonlee Records, kar je bil še en korak, da smo se povezali z glasbeno sceno v Sloveniji. Sedaj, ko se spominjam za nazaj, sem skoraj prepričan, da smo nastopali v več slovenskih kot srbskih mestih.
Pred vami je koncertno poletje, ko se boste odpravili na turnejo po Srbiji, Hrvaški, Črni gori in Sloveniji, kamor se vračate in načrtujete tri nastope. Kakšna se vam zdi slovenska publika? Kako ste jo doživeli?
S slovensko publiko imamo dobre izkušnje. V vsakem mestu, kjer smo nastopali, smo uspeli doseči, da smo drug od drugega dobili tisto najiskrenejše in najboljše. Še vedno se spominjamo MENT-a in norega koncerta v Gala Hali, pa sta od takrat minili dve leti. Spominjamo se tudi čudovitih trenutkov v Kopru, Velenju, Škofji Loki, rojstnodnevnih praznovanj Radia Študent pred nekaj leti ... samo najboljši spomini. Kmalu se vrnemo na najljubši 'kraj zločina' - v Gala Halo, kjer bomo neuradno preizkusili in otipali pulz novih pesmi.
Nastopili ste že ob boku velikih glasbenih imen svetovne scene. Kakšno glasbo sicer poslušate? S kom bi si delili oder, če bi lahko izbirali in bi bilo vse mogoče?
Pred nekaj leti smo nastopili na InMusicu, kjer je bil tisti dan line-up KOIKOI / IDLES / Fontaines DC / The Killers. Za idealno postavo ne bi veliko zamenjali. Morda The Killers.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.