Kontradikshn: Svet bo 'po koncu sveta' še vedno obstajal

Zasedba Kontradikshn prihaja iz Krškega, njen nastanek pa sega v leto 2010. V njej so zbrani Petar Stojanović (vokal, sinti), Matej Plešej (kitara, sinti) in Anže Kump na bobnih. Ker člani prihajajo iz različnih ozadij, je tudi njihov glasbena mešanica pravi kotel različnih vplivov, od electro-punka in industriala, pa vse do rocka.

Fantje so bili v koronskem času precej produktivni, saj so sproducirali drugi album Ahead of Ourselves, ki je nasledil prvenec Reframing iz leta 2016. Ali gre dejansko za združevanje nezdružljivega, je kajpak stvar okusa, zagotovo pa bodo v njihovem primeru prišli na svoj račun vsi, ki prisegajo na težke elektronske zvoke Nine Inch Nails, Ministry The Chemical Brothers ali The Prodigy.

Skupino so v preteklih letih že opazili tudi na Balkanu, saj je že pred desetletjem, leta 2013, osvojila 2. nagrado na največjem regionalnem festivalu za nove bende, na Demofestu v Banjaluki. V letih 2017–2020 so imeli več kot petinsedemdeset koncertov po enajstih državah. Dvakrat so prepotovali države bivše Jugoslavije, za njimi pa je tudi 12-dnevna turneja z desetimi koncerti po Avstriji, Češki, Poljski, Slovaški in Madžarski. Več o albumu, ustvarjanju in načrtih so nam člani zasedbe zaupali v našem intervjuju!

Na spletu je ob vašem imenu zaslediti izraz synth-punk, od kod sploh vzgib in želja po ustvarjanju tovrstne glasbe, ki deluje kot precejšnji unikum v domačem glasbenem prostoru?

Synth-punk je v osnovi "pankovski" pristop h glasbi s sintetizatorji in dodatki elektronike v zameno, da se kitare nekoliko umaknejo. Kljub temu, da vsi izhajamo iz nekoliko različnih glasbenih ozadij, smo se še vedno našli v tem, da smo na nek način uporniki proti sistemu. To izražamo predvsem skozi glasbo. Priznamo, da smo potrebovali nekaj časa, da smo se našli v vseh podzvrsteh in žanrih. Kmalu po letu 2010, ko smo vpeljali v našo glasbo tudi elektronske vložke, smo odkrili synth-punk in bende, ki so nam iz te zvrsti blizu. To so recimo Atari Teenage Riot, Chrome, tudi Devo in podobni. Če nadaljujemo reference v nekoliko kasnejša obdobja in bolj breakbeat vode, smo kmalu pri The Chemical Brothers, The Prodigy, Propellerheads ... V tem primeru poskušamo zgraditi most med teme dvema odmikoma – punkovsko bendovski pristop in dovršen, "samplan" in izbrušen zvočni sistem.  Na tej točki smo se našli na skupnem imenovalcu. Zanimivo je ravno to, da nam nikoli ni bilo "tuje" ustvarjati takšno glasbo oziroma je kar nekako prišlo samo od sebe. V bistvu se nam je na eni točki zdelo zelo naravno delovati na tak način ter prepletati analogni svet z digitalnim. V zadnjem obdobju, na novi plošči, smo se celo nekako bolj posvetili analognemu delu in nato dodajali digitalno preobrazbo. Še vseeno se v prvi vrsti počutimo kot bend, kot instrumentalisti in na tak način imamo tudi zastavljene nastope v živo.

Zdi se, da je težko pokazati s prstom na žanr, ki ga igrate, čeprav še najbolj spominja na industrial tipa Ministry ali Nine Inch Nails. Nemogoče je spregledati tudi vpliv Front 242, Prodigy, The Chemical Brothers, koga pravzaprav uvrščate med vaše vplive, koga poslušate?

Vsak od članov ima zelo svojevrstne vplive. Vsi trije smo nekako imeli podobne zgodnje vplive, sploh to obdobje poznih 90. let, začetek novega tisočletja, kjer so prednjačile metal in nu metal zasedbe (Korn, Slipknot, ipd.) ter elektronska scena (The Prodigy, The Chemical Brothers, Propellerheads, itd.). S to narativo se je že skoraj nakazovala smer, v katero bi lahko šli, se pravi zmes analogno-organskega in digitalno-anorganskega. V poznejši dobi pa so se tudi naši vplivi spremenili, šli vsak v svojo smer, kar se je potem pokazalo pri samem ustvarjanju, saj vsak član doprinese svoj vpliv, svoj zvok, ki se sestavi v celoto.

Če je bil prvenec Reframing še nekoliko iskajoč, eksperimentalen, ste z novim albumom Ahead of Ourselves že začeli malce prehitevati sami sebe, ali kako naj razumemo naslov albuma?

Album Ahead of Ourselves govori predvsem o tem, kako ljudje, seveda v kontekstu albuma, zelo introspektivno, na nek način živimo prehitro, nenehno drvimo k nekim ciljem, ki nas na koncu lahko prevzamejo oziroma pripeljejo v apokaliptično stanje uma. "Biti pred sabo" v pomenu "prehitevati samega sebe", kot bi lahko poslovenili naslov našega albuma, je opozorilo in obenem opis stanja stvari. Opozorilo ne le pred tem, da živimo prehitro, kar je v resnici že prevladujoč spontan občutek najbrž slehernega med nami, temveč tudi opozorilo pred nezrelostjo subjekta, ki si umišlja, da je v vsakem trenutku lahko pred sabo. Vendar pa tega opozorila ne smemo brati v skladu s spontano pop-psihologijo časa; navsezadnje Kontradikshn pač nismo band, pri katerem bi lahko iskali neke "ready made" življenjske nasvete.

Naslovnico ste umestili v nekakšno postapokaliptično okolje, ki spominja na filme Chappie, District 9, Pobesneli Maks ali igre Borderlands, hkrati pa ste jo aktualizirali z vašo, lokalno, krško nuklearko. Gre za analogijo vzrok-posledica ali se navezuje neposredno na vsebino samih pesmi?

Album nekoliko metaforično naslavlja apokalipso uma, ki se zgodi po tem nenehnem drvenju v življenju. In za sprostitev tovrstne apokalipse je potrebna tudi velika količina energije, kar pa smo seveda zelo lokalpatriotsko povezali s krško nuklearko. Postapokaliptična podoba z ovitka deluje skorajda kot pričakovana. Konec koncev je precejšen del popularne kulture danes poln tovrstnih podob, pojav pa je zlasti v zadnjih letih, ob pandemiji in vse bolj preteči, v marsičem že čutno nazorni klimatski krizi, pravzaprav razumljiv. Razumljiv skoraj že toliko, da počasi postaja dolgočasen in vse manj poveden. Zakaj torej še ena plata še enega alter banda z domnevno postapokaliptično noto? Najbrž zato, ker želimo, v nasprotju s spontano predstavo kozmične kataklizme, poudariti, da bo svet "po koncu sveta"  še vedno obstajal. Zato je morda še najboljša preživetvena strategija ta, da se tokrat zares postavimo pred sebe, pred čas, ki prihaja, in skušamo pogledati, kako bo videti svet po katastrofi ... Da bi ugotovili, ali jo je še mogoče preprečiti. Kar bi ob tem dejansko ugotovili, je, da se je kataklizma v marsičem že zgodila. No, menda ja niste pričakovali, da se bo konec sveta zgodil z velikim pokom, vesoljnim potopom, jedrskim bombardiranjem? Postopno polzenje apokalipse, to tiho razpadanje sveta, se odvija tako rekoč ves čas.

Pesmi se zdijo drveče, napadalne, brezkompromisne, ste se tematsko bolj nagibali h komentiranju, kritiziranju, bi dejali, da obstaja rdeča nit, ki se plete skozi celoten album?

Album kot tak je predvsem zmes samoevalvacije in samopercepcije nas samih v nekem obdobju našega življenja. In ja, lahko bi rekli, da kot posamezniki zelo brezkompromisno napadalno drvimo v različna apokaliptična stanja. In tematsko na plošči ljudem predstavimo potovanje nas samih skozi vrzeli v življenju, pa naj bo to kot komentar ali kot neke vrste samokritika. Tudi žanrsko smo vedno bili pristaši agresivnejših tonov, nekako samoumevno nam je to vedno bilo nekoliko bližje. A album kljub zapisanemu ni konceptualna plošča, je pa zato globoko oseben "v dobrem ali slabem", saj izhaja iz izkustev in refleksij naših življenj po "preoblikovanju" pred nekaj leti.

Plošča je nastala v vaši lastni produkciji, kdo vse je še sodeloval na njej, na Ne-bo čutno zapoje Adrijana Jelen, kako ste sicer zadovoljni s končnim rezultatom?

Prvotno smo želeli album izdati že leta 2020, vendar nas je to koronsko obdobje kar nekako ustavilo. Po svoje še dobro, saj smo imeli čas se nekako umiriti in se res posvetiti piljenju albuma. Poleg Adrijane nam na plošči dela družbo tudi mladi raper/beatmaker iz Krškega – Yung Voodoo pri pesmi No Man's Land. Produkcijsko in aranžmajsko je plošča v celoti lastna produkcija. Kot do zdaj smo tudi na tej plošči posebej delali oblikovanje zvoka, zvoke sintov itd. Po domače povedano, vsi zvoki sintesajzerjev so naši od začetka do konca, narejeni po meri. Naše "ročno delo". Ta del produkcije je tudi zahteval največ pozornosti. Za miksanje smo poskrbeli sami, pri finalizaciji albuma pa nam je bil v ogromno pomoč Gregor Zemljič (Earresistible Mastering), ki je poleg samega procesiranja zvokov dodal tisti dodatni "blišč", globino in dinamiko celi plošči.

Kako je sicer s postavljanjem samih meja pri ustvarjanju, pretirano stremljenje k popolnosti (ki je v bistvu ni) je lahko pogubno, kako pa sicer človek presodi, kdaj je dovolj, ravno pravšnje, da je dovolj dobro?

Mislim, da se vsak ujame v ta proces stremljenja k popolnosti, ki sam po sebi ni napačen ali slab, vendar če te prevzame do točke, kjer že težko kaj izdaš ali dokončno narediš, ni dobro. Na neki točki je treba malo zaplavati, se malo "vreči ven iz sebe" in upati na najboljše, se iz tega kaj naučiti in poskusiti znova. Prav zato si nekih meja pri ustvarjanju tokrat tudi nismo postavljali. Nismo se želeli omejiti z nekimi vnaprej postavljenimi smernicami, kako bi želeli, da neka stvar nastane, bolj smo si dali prosto pot pri iskanju našega zvoka in načina ustvarjanja, pri katerem vsak od nas prispeva k celoti. Naš način pisanja pesmi je nekoliko bolj zapleten. Ima več faz. Od "jammanja" v prostoru za vaje, do snemanja osnovnih melodij, do oblikovanja elektronskih zvokov, snemanja živih bobnov, kitar in glasu. Preden pesem dobi končno obliko, se originalna ideja vsaj trikrat preobrazi. Kompliciramo. A deluje! (smeh)

Koliko vam je pomembno, da gredo pesmi v ušesa, da so poslušljive drugim, ali to nima vloge pri samem ustvarjanju in je predvsem pomembno, da so všeč vam in da za njimi 100-odstotno stojite?

Neke pretirane vloge sami "poslušljivosti" v tem globalno komercialnem smislu nismo posvečali. Seveda se trudiš, aranžmajsko gledano, pesem pripeljati na neko točko, kjer stvar teče, kjer dobro zazveni. Seveda sprva tebi, in to nam je bilo najbolj pomembno, da imamo material, za katerim lahko stojimo vsi trije. Če pa skladba še s kom rezonira, pa še toliko bolje (pomežik). Z bendom, z nekim načinom sporočanja oziroma izražanja samega sebe, smo se tako povezali oziroma poglobili odnos, da se nam že skoraj zdi, da ne obstaja druga možnost oziroma boljši način, kjer lahko kot posamezniki izražamo naš odnos s svetom.

Glede na potencial najbrž razmišljate tudi o tem, da bi se plasirali v tujino, kako je s tem? Najprej Slovenija in potem vse ostalo ali zadeve že potekajo sočasno?

Že naš prvenec Reframing smo od izida popeljali v kar enajst držav (poleg Slovenije še Hrvaška, BiH, Srbija, Črna gora, Makedonija, Avstrija, Češka, Poljska, Slovaška, Madžarska), tako da imamo tudi s to ploščo cilj dodati na ta seznam še kakšno državo.

Ploščo boste premierno prestavili 17. februarja v Kinu Šiška, kako boste sicer zastavili izvajanje elektronske glasbe v živo, živi bobni, sinti?

Kljub elektronskemu pridihu in mnenju, da večino nastopa poganja računalnik, smo se Kontradikshn vedno imeli za "live" band, saj je dokaj majhen delež glasbe, ki bi bila računalniško narejena oziroma nezaigrana. Na ta način smo si tudi zastavili ploščo, se pravi, narediti "živo" zadevo, ki se igra s pomočjo sintetizatorjev in dodatkov elektronike.

Posebno poglavje so tudi vaši videospoti, menda nastaja tudi kratki film, lahko poveste o tem že kaj več?

Izid prvega singla Excess smo pospremili z videospotom, ki je nastal pod režisersko taktirko Jake Ceglarja in izvrstno kamero Črta Ceglarja. Smo pa tudi v zadnjih fazah izdelovanja novega videospota za pesem Berlin, ki nastaja v sodelovanju z Aerodrom.io in Martinom Firom. Ta naj bi luč sveta ugledal v naslednjih mesecih. Prav tako načrtujemo nadaljevanje sodelovanja z Aerodrom.io, najverjetneje s kratkim filmom, za katerega bomo prispevali zvočno podobo.

Kje svoje elektro ekscese vidite po Sloveniji, po klubih, ali še kje drugje, kakšne so želje za letošnje leto?

Trenutno smo popolnoma osredotočeni na izid albuma in koncert 17. februarja v Kinu Šiška. Zatem nas čaka kar pestra pomlad, zvrstili se bodo koncerti v izolskem Hangar baru, v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici, nato še na domačem terenu v Brežicah in bližnjem v Novem mestu. Obetamo si predvsem koncertov polno leto, z željami, da ploščo čim bolje predstavimo domačemu občinstvu ter jo popeljemo tudi onkraj meja Slovenije.