V Chicagu, v ameriški zvezni državi Illinois rojena Patti Smith, je legendarna glasbenica, ki je leta 1975 s prvencem Horses zamajala glasbeno sceno. Upravičeno se je drži vzdevek botra, zdaj pač babica punka. Zase je sicer vedno trdila, da ni pevka, bolj pesnica, ukvarjala pa se je tudi s fotografinjo, slikanjem in pisateljevanjem. Spomnite se le odlične biografske knjige Pač mulca, v kateri opisuje čas, ki ga je z ameriškim fotografom Robertom Mapplethorpom preživela v 70. letih v New Yorku, ko se je umetniška scena formirala okoli znamenitega hotela Chelsea.
"Kot mala deklica sem sanjala, da bom nekoč obiskala Trst, nisem pa mislila, da bom tu pela. Zares lepo je," je dahnila med tokratnim koncertom v gledališču Rossetti, ki s svojimi poslikavami in oblaki na modri podlagi na stropu, z lučkami namesto zvezd, zares deluje kot nekakšna "vrata v nebo". Patti, ki bo 30. decembra dopolnila 73 let, se je tokrat predstavila v akustični različici, ob pomoči Tonyja Shanahana, ki je skrbel za kitarsko in klavirsko spremljavo.
Smithova je med skladbami prebrala nekaj svojih pesmi, v katerih se dotika ljubezni in hrepenenja, sicer pa ves čas rada opozarja na globalne probleme. Tokrat je pozvala, naj stopimo skupaj, tako kot mladi po vsem svetu, ki jih skrbi okoli klimatskih sprememb. Priznala pa tudi, da se veseli, da ji bodo Italijani podelili častni doktorat, saj sicer v ZDA ni končala šole.
Seveda so najbolj "vžgale" njene kultne pesmi kot so bojevita Dancing Barefoot, Tony pa je na klavirju izvedel Mother Nature's Son, pesem Paula McCartneyja, poznano z "belega albuma" Beatlesov. Patti je zapela še After The Goldrush Neila Younga, na konec uradnega dela pa prihranila dva sladkorčka, in sicer ultimativno poemo o ljubezenskem hrepenenju in razočaranju Pissing In A River, ter zimzeleno odo ljubezni Because The Night, ki jo je napisala z rockerskim "šefom" Bruceom Springsteenom.
Kako odzivno je italijansko občinstvo, priča dejstvo, da so ploskali že pri drugi pesmi večera, vse bolj pa so bili na nogah v drugem delu koncerta, ko so naposled, za zadnjih nekaj pesmi, pridrli pod oder in si dali duška. Smithova se je odzvala tudi na krike nekega starega punkerja, ki jo je provociral z glasnimi vzlliki, a mu je natrosla zgodbico o legendarnem klubu CBGB (kjer so se kalili tudi Ramonesi in številni drugi), da ima v njenem spominu ta klub vonj po pasjem urinu in človeškem bruhanju. "Če si vi mislite, uuu, CBGB, si jaz mislim, uuu, teater Rossetti," mu je ironično odvrnila.
Po dobri uri nastopa, kot je pri njej že v navadi, je prišla na vrsto spokojna balada Perfect Day njenega pokojnega kolega Louja Reeda. Za zaključek pa smo bili priče še "vaji v enotnosti" in pozivu k skupnim dejanjem in ukrepanju v pesmi People Have The Power, ko je na oder skočil mladenič Warren in Patty in Tonyju pomagal na kitari, občinstvo pa na ves glas odpelo pesem s Smithovo.
Patti Smith tudi pri krepkih sedemdesetih ostaja miroljubna bojevnica. Njen glas je močan in slišen, sicer pa je sama že velikokrat poudarila, da upa, da bo še dolgo tu in da bo vedno trn vsemu, kar nas obdaja. Njen iskrivi duh je preprosto nalezljiv, kot vsakič na njenem koncertu, pa nam je izvrstna performerka ponudila roko skupnega boja, sprave in optimizma. Moč njene besede in sporočila nas neprisiljeno motivirajo, da za ta svet naredimo nekaj dobrega. Ali je pred nami boljši jutri, pa je odvisno predvsem od nas samih in tega, kakšne voditelje si bomo izbrali. "Vse, kar potrebujete, je ljubezen," so nekoč peli Beatlesi, Patti Smith se s tem strinja, hkrati pa nas opozarja, da ne smemo pozabiti na svobodo duha in enotnost misli.
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.