'Kriči zame, Ljubljanaaa!!!'

Pravzaprav je bil prizor sobotnega večer v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma zanimiv, po svoje presunljiv, če že ne kar malce bizaren. Toliko metalcev z majicami Iron Maiden in starih rockerjev z majicami Deep Purple verjetno Cankarjev dom še ni videl zbranih na enem mestu. Pred njimi je bil namreč Koncert za skupino in orkester Jona Lorda pod vodstvom dirigenta Paula Manna s 74 člani Zagrebške filharmonije in z Bruceom Dickinsonom, prvim glasom zasedbe Iron Maiden, ki bo 28. maja koncertirala tudi na že razprodanem koncertu v ljubljanskih Stožicah.

Concerto for Group and Orchestra (Koncert za skupino in orkester) je sicer koncertni album Deep Purple s konca leta 1969, ki ga je zasedba septembra istega leta izvedla v kraljevi Albertovi dvorani z londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom pod dirigentsko taktirko Malcolma Arnolda. Kot je njihovim oboževalcem jasno, je šlo za enega prvih spojev rock glasbe s simfoničnim orkestrom. Zadevo si je zamislil Jon Lord, klaviaturist in ustanovitelj Deep Purple, besedila pa je prispeval Ian Gillan, pevec zasedbe. Leta 2011 je Lord posnel nekoliko spremenjeno studijsko različico, in sicer pod taktirko Paula Manna, ki po Lordovi smrti leta 2012 vodi zasedbo z Bruceom Dickinsonom na vokalu.

Prve trije deli, Allegro, Andante in Presto, so bili tako obarvani precej klasično, skoraj v slogu kake veličastne filmske spremljave, ko se je Dickinson pokazal le za vzorec, pa še to bolj v vlogi nekakšnega pantomimika, saj si je dal duška, ko je s telesom in izrazi obraza ter poziranjem skušal nekako ujeti in pokazati občutje same glasbe. Zagotovo prizori, ki jih ljubitelji Iron Maiden nis(m)o vajeni, po drugi strani pa je bil predvsem v prvem delu koncerta na mestu hudomušen pomislek, da prisotni rockerji in metalci v dvorani bržčas še nikoli ali vsaj že dolgo niso poslušali toliko klasične glasbe v enem kosu. V tolažbo jim je bilo dejstvo, da jim je ušesa pobožala vrhunskost same izvedbe in praktično brezhibna akustika Gallusove dvorane.

Dickinson je skupaj z ostalimi, Johnom O'Haro (Jethro Tull) na klaviaturah, Tanyo O'Callaghan (Whitesnake) na baskitari, hrvaškim kitaristom, ki se je poimenoval Kaitner z Doka in Bernhardom Welzom na bobnih, bolj prišel na svoj račun po 20-minutnem premoru, ki se je drugi del večera pričel s pesmijo Bouree Jona Lorda. Sledili sta Dickinsonovi solistični stvaritvi Tears of the Dragon in Jerusalem, nato pa purplovske Pictures of Home, When a Blind Man Cries in za sam zaključek še Hush (priredba Joeja Southa, najbolj poznana v izvedbi Deep Purple) ter Perfect Strangers. Iz prvotnega spektakla je tako zmanjkala zgolj epska Child in Time, ki pa so jo primerno zamenjali z nekaj drugimi nespornimi favoriti. Najbolj zagrizeni oboževalci so resnemu avditoriju navkljub brez zadržkov skočili na noge, si dali duška z ritmičnim ploskanjem, ki ga je spodbujal pevec, vzdušje pa se je počasi stopnjevalo v vrhunec rockersko-simfoničnega razkošja.

"Tole bi morali še kdaj ponoviti!" je bil ob zaključku navdušen Dickinson, ki je pokazal vedrost in energijo kakega pol mlajšega nadobudnega rockerja, ko je brez napora krmaril s svojim impresivno prepoznavnim vokalom, ki ga imamo v ušesih iz njegove matične zasedbe. Seveda je sledil še vrhunec v Smoke on the Water, ko so se sprostili še zadnji atomi zadržanosti, ko je avditorij preprosto eksplodiral v navalu rockerskega zanosa. Dickinson je izustil tudi enega najglasnejših vzklikov "Scream for me, Ljubljanaaa!!!", kar je na njegovih nastopih pač zimzelena fraza, ki pa vedno pade na plodna tla. Za sam konec preigravanja si je celo sposodil Mannovo dirigentsko paličico, ki je hitro šla na pol, ko je energično dirigiral občinstvu, ki je v zanosu prepevalo: "Smoooooke on the waaaater, fire in the sky ..." Debeli dve uri rockersko-orkestrske ekstaze sta tako doživeli primeren zaključek, zadovoljstvo občinstva pa je bilo nedvomno, saj na koncu skoraj ni bilo duše v dvorani, ki bi obsedela na stolu. Koncert je minil ob praktično stoječih in več kot zasluženih ovacijah.

Za nekatere torej primerno ogrevanje za majski koncert, za druge pa priložnost, ko lahko vidijo in slišijo Dickinsona na način, kot ga verjetno še nikoli niso in tudi nikoli več ne bodo. Po drugi strani pa drži, da je pevec, ujet v 1,68 metra visokem telesu, zagotovo vulkan energije in vokalni prvak pevske energije, njegovo veličino pa smo tako lahko doživeli na najbolj pristen in neposreden način. To je nekaj, kar v Stožicah zagotovo več ne bo mogoče, vsaj ne na tak način.

Dan pred Stožicami, 27. maja, se sicer obeta še eno ogrevanje, in sicer v Cvetličarni z British Lion, zasedbo, katere oče in ustanovitelj je prav tako Steve Harris, basist Iron Maiden. Leto 2023 je torej tudi v Sloveniji v znamenju Iron Maiden, Dickinson, ki bo avgusta dopolnil 65 let, pa deluje kot kak razigrani abrahamovec, ki ga je kriza srednjih let zaobšla, saj deluje, kot da je v življenjski formi tako telesno kot vokalno. To je za nekoga, ki je pred slabim desetletjem uspešno premagal raka na jeziku, vse prej kot mačji kašelj. Vsi skupaj, ne zgolj najbolj zagrizeni oboževalci, se tako lahko samo veselimo, da bo čez dobra dva meseca spet gostoval v naših krajih.