Krvava resničnost sveta, zavita v perfekcijo glasbe

Kdor je bil pred slabimi 17 leti v Križankah, ko sta nas že obiskala Robert Del Naja (3D) in Grantley Marshall (Daddy G), ki sta gonilni sili zasedbe Massive Attack, se je zagotovo podvizal in namuznil, ko je bilo pred meseci razkrito, da bo zasedba nastopila v okviru evropske prestolnice kulture GO! 2025, v goriški areni pri Rdeči hiši.

Začetki zasedbe segajo v leto 1988, ko sta bila prvotno v skupini še Tricky in Mushroom, v srčiko začetka 90. let pa so zadeli že s prvencem Blue Lines (1991), nato pa nadaljevali s Protection (1994) ter neverjetno uspešnim tretjim izdelkom Mezzanine (1998), tako prvo kot tretjo ploščo pa je revija Rolling Stone uvrstila med 500 najboljših albumov vseh časov.

Na italijanski strani Gorice so se tako v poznih popoldanskih dnevih začeli nabirati obiskovalci, od rokerjev, v črna oblačila in mejkap odetih goth deklet, pa vse do metalcev in povsem običajnih smrtnikov, vsi pa so prišli z namenom, da slišijo zasedbo, ki se počasi približuje štirim desetletjem ustvarjanja. Samo pet albumov so nam ponudili, zadnji je bil Heligoland (2010), a njihova vloga je dandanes zelo relevantna, sploh po njihovih angažiranosti, kar smo lahko na lastni koži in čutilih zaznali v nadaljevanju.

V uvodnem ogrevanju so se po 19. uri na velikanskem odru zvrstili DJ Paulo, pevka DADA ter DJ Max Passanto + XOver. Po 20-minutni zamudi od napovedanih 21.30 pa so na oder že nekoliko ohlajenega goriškega asfalta stopili 3D, Daddy G in ostala, več kot 10-članska ekipa, odvisno od gostujočega pevca oz. pevke na odru. Ker je bilo jasno, da Massive Attack ne bodo ostali "dolžni" nikomur od svetovnih politikov, ki so odgovorni za trenutno stanje v svetu, so že od prve minute naprej začeli z mirovniško-političnim bombardiranjem. A zgolj v italijanščini (pozabili, da je GO! slovensko-italijanski projekt?), uvodno pa zavrteli In My Mind, priredbo Gigija D'Agostina, ter nadaljevali z Risingson ter Girl I Love You. Kot gostujoči pevec z njimi še vedno sodeluje reggae legenda Horace Andy, ki je poleg megahita Skylarking iz 70. let, znan tudi po tem, da ima kar 30 otrok s 17 različnimi ženskami.

Takoj za njim je na oder prišla ELizabeth Fraser, poznana iz zasedbe Cocteau Twins, ki je zapela Black Milk z albuma Mezzanine, mega ekran za odrom pa je ponudil prizore Gaze pred vojno leta 2023, mirne Ukrajine leta 2022, ki so jim sledili prizori opustošenja in hkraten opomin in poziv k temu, da bi se te grozote čim prej končale.

Med Take it There smo si lahko ogledali izkoriščanje delovne sile ob nabiranju mineralov v Kongu in posledične masakre, ki se tam žal še vedno dogajajo, Future Proof je ponudil številna šokantna dejstva v slogu filma Matrica, a v rdečem, kar je dalo vedeti, v kako rdečih številkah smo dejansko in v kakšno pogubo drvi sodobna civilizacija.

Četudi nekoliko spremenjeno, ne v slogu prvotne izvedbe This Mortal Coil, je potem Frazerjeva z neverjetnim občutkom zapela Song to the Siren (priredbo Tima Buckleyja), ki je, po medlem odzivu, večina očitno sploh ni prepoznala. A samo do prvih taktov hipnotične Inertia Creeps, ko se je oko orosilo tudi zgoraj podpisanemu, ekran pa je ponudil številna slavna imena zvezdnikov, v povezavi z vedno bolj razširjenimi lažnimi novicami o njih.

Rockwrok je bila rokersko razposajena in z živimi barvami obarvana priredba pesmi zasedbe Ultravox, na ekranu pa smo ugledali prizore J. Edgarja Hooverja, Ku kux klanovcev, dejstva o politični kontroli medijev, ter lahko prebrali, da je Trump ruski agent, ki ga nadzoruje Putin in podobno.

Nato je oder spet zavzel Andy ter zapel Angel, ki velja za eno nežnejših njihovih pesmi, ki temelji na počasnem stopnjevanju, a obenem tudi maksimalnem efektu. Takoj zatem je nastopil trenutek, na katerega je najbrž čakala večina, in sicer skladbi Safe From Harm ter Unfinished Sympathy, dve od njihovih največjih uspešnic iz 90. let, ki ju je v originalu pela Shara Nelson, zdaj pa ju poje Deborah Miller, ki je svoje delo odlično opravila, večina prisotnih, tistih, ki niso imeli ves čas opravka z mobilnim telefonom, pa je uživala v verjetno najboljših trenutkih koncerta. Vmes smo si lahko prebrali še število žrtev med otroki, novinarji, zdravstvenimi delavci ter neskončne vsote, ki jih svet (zaenkrat neuspešno) prispeva, da bi se ta norija končala.

"Svoboda za Palestino, EU mora biti neizprosna in odločno združena v boju proti genocidu v Gazi," je med koncertom izjavil Del Naja, ki je nosil majico "made in Gaza" (narejeno v Gazi op. a.), ter požel val odobravanja, podobno kot so prizori s Putinom in Netanjahujem doživeli kar nekaj glasnih žvižgov.

Proti koncu koncerta so se s krajšim odlomkom pesmi Levels spomnili pokojnega didžeja Aviciija, Frazerjeva je izvedla še vrhunsko vokalno intepretacijo pesmi Teardrop, ki je verjetno ena najbolj poznanih pesmi z albuma Mezzanine in tudi nasploh, sploh če imate v spominu tudi unikaten videospot. Nadaljevala je še s skladbo Group Four, za sam zaključek pa so še enkrat opomnili z Agostinovo In My Mind.

"V mojih mislih, v moji glavi, od tod vsi prihajamo. Sanje, ki smo jih imeli, ljubezen, ki smo jo delili, na to čakamo," gre besedilo prej omenjene pesmi, kar so bile vzpodbudne zaključne misli in hkratno opozorilo, da je situacija v svetu vse prej kot rožnata. Massive Attack so vrhunski umetniki v tem, kar počnejo, saj ima vse, kar počnejo, smisel ter hkrati ponuja razmislek ter na vso moč kliče h ukrepanju in streznitvi, da se svetu ne bi zgodilo tisto najhujše. Tako v političnem aktivističnem kot glasbenem smislu smo bili nedvomno priče enemu od glasbenih vrhuncev leta. Vrhunsko, svareče, brezhibno in krvavo aktualno. Čista petica!