Kultni Goran Bare z Majkami odprl 20. Orto Fest

"Na ministristvu za kulturo in na MOL-u smo kandidirali, a smo dobili odgovor da nismo dovolj odmevni in da nismo zbrali dovolj točk. Tako smo bili primorani biti neodvisni, čeprav bi bili raje odvisni (smeh). Lokal obstaja zaradi glasbe in ne zaradi bara. Po 150 koncertih na leto smo dve dekadi nazaj prišli na idejo, da bi poleg že ustaljenih imen vsako leto imeli še praznik Orta, kar je vodilo v rojstvo Orto festa. Zanimanje bendov je veliko, saj nas kličejo tekom celega leta, a nazadnje vsi ne morejo priti na vrsto, saj bi sicer potrebovali dva meseca, ne samo enega. Naredimo izbor najbolj aktualnih in relevantnih bendov, ki obstajajo na klubski sceni, hkrati pa se ne ukvarjamo z žanrom, bolj gre za to, gre za presežke na domači klubskih sceni. S tujimi imeni ali nekaterimi večjimi domačimi imeni pa se moramo nekako ujeti, da s e uskladimo z njihovimi urniki turnej oz. nastopov. Kakšno leto nam uspe, kakšno malo manj. Trudimo se imeti prave 'headlinerje', ki potegnejo vso zadevo naprej, obenem po mora zadeva biti medijsko podprta, sicer ne obstaja. Mediji pa 'padajo' večinoma na zveneča imena. Od tujih mi je v ponos, da smo imeli Clawfinger, Therapy, Kosheen, The Dirty Three ali Johna Garcio iz Kyuss, tudi Dubiozo Kolektiv smo imeli nekajkrat, preden so postali arensko-festivalski bend. Z več sredstvi bi seveda naredili še boljši festival z boljšimi imeni. Če bi lahko, bi pripeljal 1000mods, grške stonerje," nam je ob bok odprtja jubilejnega, že 20. Orto Festa, zaupal organizator Andrej Ciuha.

Četudi na prvi pogled 53-letni Goran Bare od let utrujen od rockerskega načina življenja, je uspešno ozdravljen pekla težkih drog, zagotovo živa legenda s karizmo enega največjih rock umetnikov na Balkanu. Lanski album Nuspojave je Bare z Majkami snemal v novomeškem studiu RSL, dejal pa je, da so posneli "esenco pravega rokenrola". V prvi vrsti je Bare vseeno človek, ki je imel svoje vzpone in padce, pa naj gre za turbulentno zasebno ali pač rockersko življenje. 

"Pesmi so stranski učinki vsega, kar se trenutno dogaja v svetu, od kapitalizma pa do amerikanizacije celotnega sveta in dejstva, da so ZDA v neskončni vojni iz katere so napravile posel. Ne spremljam politike, ker me utruja. Vzame mi veliko energije in imam nizek prag. Preveč se razburjam. Televizije gledam zelo malo, morda kak film, nogometno tekmo ali dober dokumentarec," nam je ob lanskem izidu albuma zaupal Bare.

Čeprav je bil njihov začetek v natrpanem Orto baru dokaj počasen in rahlo zasanjan, je zasedba, v kateri so zdaj kitarista Kruno Domaćinović in Davor Rodik, basist Mario Rašić, bobnar Alen Tibljaš in klaviaturist Berislav Blažević, hitro preklopila na čistokrvni rokenrol, kar so najbolje čutili predvsem tisti, ki so bili v prvi polovici parterja. Bare je vmes postregel z zabavnimi zgodbicami, ter zaprosil tudi za svojo sivo torbo, v kateri ima besedila, liste pa je tekom koncerta in proti koncu raztresel po celem odru.

Bare je pač pesnik, ki rad koplje po najtemnejših zakotjih svoje duše, sreča ga je, to je dejstvo, le malokrat obsijala. V pesmih govori o ljubezni, odvisnosti, človeku, Bogu, posamezniku, družbi. Je človek, ki je preživel, da lahko pripoveduje zgodbe, ki so včasih na meji verjetnosti, kar pa ne pomeni, da se mu to ni zgodilo. Njegova nesporna rock esenca na odru sije iz vsake pore, zdi pa se, da drugače niti ne more biti, saj je njegovo življenje rokenrol. In obratno.