Kultni The Avalanches in njihovi navijači nimajo slabih spominov

Oznaka "kulten" naglo spreminja svoj pomen in smisel. V času, ko mašine razmišljajo, analizirajo, sklepajo namesto nas pa sploh. The Avalanches - kakopak "kultni" - avstralski produkcijski trio začetno specializiran za inovatinvo zlaganje vzorcev ali samplov, se po dolgih šestih letih vrača s četrtim albumom. Naslov novosti je skrajno pomenljiv. Nenazadnje tudi zato, ker šestletka v diskografiji melbournškega kolektiva ne pomeni dolgo dobo. Med izidom tedaj resnično navdušujočega prvenca Since I Left You (2000) in drugim albumom Wildflower je poleg šestih pomladi minilo še celo desetletje! Zdaj že arhaična plenilska produkcijska taktika se je sčasoma spodvila pod mehko in prijazno nu-soul platformo. Pričujoča zbrika songov in številnih skit-ov - skupaj je indeksiranih kar 31 enot - celoto No Bad Memories v 2026 pošteno izvzema iz kakršnegakoli kultnega bloka! V resnici The Avalanches v tem trenutku niti niso več posebnost ali eksot. Toliko bolj, ker je povprečna elektronska sonična temperatura na sicer barvitem in zabavnem urejenem pogrinjku znana že iz bogatega opusa londonske retro-soul-funk ekipe Jungle. Gotovo je res, da Jungle, ki so na globalno sceno pridrveli leta 2014, ne morejo zanikati velikanskega vpliva The Avalanches na njihov izraz. Tako. Slogovna kolizija obeh produkcijskih taborov torkat dosega namišljeni vrhunec v komadih I Give Everything I Have 2 U in Final Credits. Dejansko pa ravno ta zvočna kosa ne bi smela obstati niti blizu pričujočega 52-minutnega kompleta. Kajti z gostujočima nastopoma dueta Loaded Honey, kar je tretjina zasedbe Jungle, se vsa vizionarska ustvarjalnost The Avalanches v hipu razblini. Kot navadno je tudi na novem delu The Avalanches nadaljevanje seznama gostujočih pevce ali pa le naratorjev zelo obsežen in še vedno vpadljiv. Glasbeni sladokusci z navdušenjem pričakujejo izide teh sodelovanj, vprašanje pa ostaja, ali vsa ta imena oz. kolaboracije The Avalanches v dovoljšni meri navdušijo. Slišni učinek slovite pianistke Suzanne Ciani je neznaten, tisti veterana Mikea Pattona (Faith No More) je podobno skromen. Občutno več ponudi ponovno gostovanje Karen O (pevke ameriške post punk zasedbe Yeah Yeah Yeah's) v songu Blue Shadows. Bolj kreposten je ritmični prispevek elektronikov. Priljubljeni Škot skrit pod imenom Barry Can't Swim in Panda Bear (Noah Benjamin Lennox, ustanovni član Animals Collective) zaradi strukture dve-in-pol-minutnih songov Magic Wand in Highfiled vendarle samo latentno podpreta The Avalanches. Nekaj prijetne zmede v tem kontekstu ustvari še navedba legendarne ameriške kantavtorice Carly Simon kot gostje v temi One More Fantasy, a se hitro izkaže, da je pri tem aktivna le izposojena drobtina njene uspešnice Make Me Feel Something. Ok. Prenatrpan Babilon samplov in jata gostov ter zdaj že kar malce starikav kreativni modul - vse to v pač ne more več zveneti tako sveže in hkrati fluorescentno, kot so The Avalanches zveneli nekoč.