Kwa? Ja, žabarska veselica za vse Slovence

RECYCLEMAN - Kwa

Kwa je skrajno zabavna relikvija. Načeloma pa je tako: Recycleman nadaljuje s konstukcijo in razvrščanjem ogledal, ki jih Šenflorjanci nujno potrebujemo. Nov album reperja in vizualnega artista, ki smo ga nekoč poznali pod imenom Ali En, je - in to je še zlasti dragocena novica za zrele nostalgike - v precejšnji meri še vedno alienovski. Številne priročne super-uspešnice lepo oblivajo Recyclemanovi eksperimentalno-sonični vzgibi, a tudi tem ne manjka ostrine. Tako kot so salve smeha sprožale rime sedaj Dalaj Eegola nekoč, tako jih še danes. Raperska veščina Recyclemana je zaradi glasovne globine zelo privlačna. A kar je najbolj pomembno, je to, da umetnik ne pridiga. Veteranov pripovedni naklon ni niti očetovski niti tak, kot ga uprizarja fajmošter. Zanj smo vsi razumni, medtem ko ga pubertetniki in ostale zbegane ovce niti ne zanimajo kaj dosti. Biznis, politika, religija in ostale posebne teme so na albumu Kwa elegantno zarolane v en sočen in okusen ultra-zafrkantski burek. Vsak ga hoče. Celo tisti, ki se bodo v Recyclemanovih verzih prepoznali kot grobjanski poslovneži ali nemoralneži drugih provinienc, se bodo smejali na glas.  

Uvodna distorična Hude rime je pristna klofuta, ki nazdravlja treznemu avtorskemu, malo pa tudi kozmično pisanemu pamfletu sproščenosti zrelega Slovenca, ki je desetletje obkrožal svet, nabral dovolj izkušenj, tako da se pač ne pusti več je**t’. Poleg tega komad, ki ga je treba res pozorno poslušati, napove, da je smodnika v poetovem arzenalu še veliko, veliko. Song Kolk tunelov je do MB bi bila lahko tudi hommage Alie Enovemu staremu hitu Čudna pot (album Smetana za frende, 1999), hkrati pa nazdravlja podalpski sreči, ki je je v izobilju, le tečni posamezniki včasih prevladajo in tako tudi drugo polovico nacije za trenutek prepričajo, da je tu bedno. A ni. Malo je še vedno goveje, a ni problema! Nežno dramaturško valovanje album Kwa najprej nakaže hit Dobro jutro, ki je nekaj precej lažjega od klasik Mosa Defa ali MC 900 FT Jesusa, a je še vedno zelo pomenljiv.

Vsebinsko sidro in največ kalorij albumu nudijo komadi Spet cajt je za funk, Te moje superege ter naslovna Kwa. Vse tri so dejansko pozivi na žur. Superge z zamgeljenim vzorcem vsem znane Billie Jean Michaela Jacksona so ravno dovolj vznemirljive in, kakopak, univerzalne. Kwa je izjemno domiselna zmečkanka elementov, ki sicer v drugih časih in drugih prostorih tvorijo ponarodelo Žabe svatbo so imele. Podnapisi tega v resnici polit-parola pa nagovarjajo k narodni enotnosti, kar je principielno hudo resna tematika. Res odlični Kwa pa gotovo pa med najbolj bleščečimi poskočnicami na albumu Kwa pristoji tudi spomin na vsemogočno mobilizacijo, ki ga ponazori funky karneval. Spet cajt je za funk dejansko na novo kultivira mit o Ali Enu. V njej zbrana muzičnost je najboljša možna fragmentacija nepozabnih Plun k’ delavc, Vrž me na planet, Hašiš, Zadeta si lepa Ljubljana, Stremetzsky in še kakega.  

Nabor vzorcev, ki jih Recycleman uporabi na svojem šestem dolgometražcu Kwa, vključuje tudi sledi Kraftwerk, kar v luči reminescenc na komercialno uspešen začetek artistovega opusa niti ni tako nepomembno. Kot protiutež razposajenim taktom izpostavim še komada Quo Vadis in že leta znano poemo Kinder Yay Check. Recycleman nas s slednim parom pesmi nežno maltretira, a vse poti spet vodijo do nasmeškov, zdaj pač na umirjenih ritmičnih podlagah.

Album Kwa je hiper-sodobna hiphop bravura, Recycleman pa še vedno edini, ki jo je v teh krajih sposoben razviti in pokazati. Krasno in jasno: cajt je funk, baby. Uživala boš. Za vedno.  

Ocena: 5