Laibach 'pop muzik' mašina

"Ostanite mirni in zadržite sapo, vaša pozornost bo opazovana, vaši odzivi pa analizirani. Ta koncert simulira avtoriteto, disciplino in masovno obnašanje, sodelovanje je obvezno, uživanje pa opcijsko, brez razrešitve ali katarze. Če vam je neugodno, je v redu, mi smo Laibach, vaše življenje, kot ga poznate, je končano, boste asimilirani. Upor je brezupen," tako Laibach vpelje svoje koncerte na turneji Musick.

Škrlatno-roza barva, muzika "direkt v žilo" (kar lahko občudujemo tudi na naslovnici albuma) ter Laibach izdelki s slogani "sit sem Laibacha" na majicah ter "ulezi se in misli o Laibach" na kopalnih brisačah, so najnovejši slogani skupine, ki se je, menda, povsem odkrito spogledovala z idejo da bi se prijavila na evrovizijski izbor, dokler le-ta na državni ravni, ni bil odpovedan. Ko poslušamo glasbo z novega albuma, nam hitro postane jasno, zakaj. Glasba je tokrat, če se po montypythonovsko izrazimo, "nekaj povsem drugačnega", kot s(m)o ga bili vajeni pri skupini, ki je bila vedno vizionarsko nekaj korakov pred vsemi, predvsem pa pred konkurenco ali pač aktualno politiko.

Njihov šov je tako bleščeča predstava polna plesnih ritmov, za sužnje algoritma, kar naslavljajo v pesmi Allgorhythm, skupaj z Wiyaalo, sicer pa sta velik predstave tokrat plesalki, ki poleg plesa, skrbita tudi za svetlobno "signalizacijo". Tekom šova sicer počneta vraga in pol, človeka prešine, da jima manjka samo še drog za erotični ples. Pri Fluid Emancipation lahko okusimo celo vzorec "if you wanna be my lover" iz pesmi Wannabe Spice Girls. Gostje so, zanimivo zgolj na projekcijskih ekranih, tako Senidah npr. prepeva Love Machine, ki je zelo jasno posvetilo The Man Machine pionirski elektronski zasedbi Kraftwerk.

Starejšo pesem Love on the Beat, priredbo šansonjerja Gainsbourga, je pospremila prelestno mladostna Mina Špiler na sovokalu, Luka Jamnik pa je na vokalu pesmi Resistencia zamenjal Štrasa (ki gostuje pri skladbi na studijskem posnetku). Pred venčkom starejših pesmi so spustili posnetke odzivov mladih oboževalcev, ki so se prvič srečali z njihovo glabo, ki večinoma govorijo v superlativih, četudi morda niso ravno najbolj razumeli poante in principov, ki jih zagovarja zasedba. Ironično filmček napove miniserijo Laibach Generationz, ki (menda) prihaja kmalu ...

Keep it Real je eksplozivna kitarska poskočnica, pri kateri spet blestita plesalki, sicer pa pri pesmi sodelje Manca Trampuš iz Koala Voice. #Us opomni na problematiko #MeToo, ki pa je zavita v tipično "laibachovsko" subverzijo, Warm up pa deluje kot nekakšno ogrevanje, poziv k skupinski telovadbi, kar je spominjalo na interaktivne videoigre tipa Dance Party z igralniških konzol. Pri Yes Maybe No pomaga Marina Martensson, po drugem laibachovskem venčku pa je bilo kar precej preigravanja, plesa, ter (očitno) čas, ko si je nekaj premora vzel prvi obraz in glas Laibacha, Milan Fras.

Šov je na trenutke celo akustičen, ko za komične trenutke poskrbi "šef" Laibacha Jani Novak, hkrati pa je dovolj plesen, da si staro in mlado pod odrom lahko da duška s poplesavanjem. Singularity spet z odlično Marino pa se naslanja celo na melodijo Eine Kleine Nachtmusik slovitega Mozarta, oder pa zasedejo plesoče deklice v jerharicah ter zaplešejo ples singularnosti. Das göttliche Kind je nekakšen retro skok v vesolje, saj lahko občudujemo "kubrickovskega" dojenčka, ki so mu nadeli laibachovsko kapo.

Laibach nas med koncertom posvari, da "to ni zabava", kar je sicer dvorezen meč. Večina v dvorani, z nekdanjo kulturno ministrico Asto Vrečko vred, se je čisto spodobno zabavala, ali pa so vsi tudi dojeli in razumeli, kaj jim Laibach sporoča, pa je že druga zgodba. Za konec so med občestvo kot vrhunec ironije zadegali še Make Your Own Kind of Music (priredbo The Will-O-Bees), ter Faith No More, ki jim jo pomaga izvesti Bojan Cvjetićanin iz Joker Out. Morda pa je to eden od načinov, kako bo Laibach, poleg mladih gostov (Manca, Štras ali Bojan), našel pot v srca mlajših generacij poslušalcev? Bomo videli.