Laibach: Kako rešiti težavo, kot je Koreja?

Če na oder pred Laibachom stopi Peter Mlakar, potem bi že morali vedeti, da bo nagovor "žmohten", izzivalen in hkrati pomenljiv, nabrit in tak, da "zareže v meso" in dregne tja, kjer najbolj boli ali pač vznemirja. Nagovoril je vse tiste, ki ljubimo, tudi tiste, ki sovražijo, delavce, brezdelneže, migrante in vse ostale. Njegov pristop k ljubezni, bogu, hudiču, smislu, užitku in niču nam lahko da misliti, če že v osnovi ne zamahnemo z roko in ga odslovimo kot potrato časa in možganskih zavojev. "Ljubimo se med seboj, za otroke in odrešitev gre" ali "v ljubezni smo neskončni, četudi razpadamo", pa lahko razmemo na različne načine, kakor je pač komu milo in ljubo.

A ta večer je govorila glasba, glasba, ki je bila podkrepljena s podobami, polnimi simbolike, ki so pri Laibachu stalnica, vse skupaj pa je navdahnjeno s filmom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music), saj so predstavili istoimenski album, ki je novembra lani izšel pri britanski založbi Mute.

Laibach je v imenu albuma na evropski turneji, na kateri ima 31 nastopov, eden zadnjih je bil prav ta v Ljubljani, sledila pa bosta še poletna koncerta v Zagrebu in Izoli. Zasedbo je zdaj ozaljšala pevka Marina Martensson, ki je uspešno stopila na mesto Mine Špiler, na vokalu pa pomaga tudi Boris Benko (Silence), ki so se jima na na odru pridružili otroški pevski zborček Edelweiss in godalni sekstet Do-Re-Mi pod taktirko Primoža Hladnika (prav tako Silence).

Zasedbi se je zamisel za album The Sound of Music utrnila ob povabilu v Severno Korejo leta 2015, ko so kot prva zahodnjaška glasbena skupina nastopili ob praznovanju 70-letnice osvoboditve te države izpod japonske okupacije. Predelali so pesmi My Favorite Things, Edelweiss in Do-Re-Mi, ter skladbo Maria, ki je na albumu kot Maria/Korea, v njej pa so izpostavli dilemo, "kako rešiti težavo, kot je Koreja?". Ideja za vse skupaj je bila Laibachu dolgo časa všeč, doker niso vsega skupaj združili s kontekstom Severne Koreje, saj je film Moje pesmi, moje sanje ena redkih stari, ki jo iz zahodne kuture tamkajšnji prebivalci poznajo.

Laibach je tako poskrbel za simbolike poln vizualni spektakel, ki pomalem spominja na korejske propagandne filme, saj imajo v animacijah tako njihove plakate, kot posnetke iz dokumentarnega filma Dan osvoboditve Mortena Traavika in Ugisa Olteja, ki je nastal ob njihovem obisku Severne Koreje. Spektakel je zasnovan kot nekakšno sanjsko popotovanje, ki ga uvede verz iz naslednje pesmi, najprej v angleščini, nato še prevod v slovenščini. Podobam se npr. pridružita tudi slovenski nacionalni junak Kekec ali pač dunajski zrezek, jabolčni štrudelj ali Warholova Campbellova juha. Simbolike več kot dovolj za draženje brbončic ter božanje ušesnih bobničev na način Laibacha.

Pesmi so predelane v njihovem slogu, resno, predirajoče in korakajoče, pri čemer se je treba zavedati, da kot se je nekje izrazil Boris Benko, da "zlepa ne zmanjka publike, ki rada maršira v ritmu in posluša nove izvedbe starih nacionalističnih uspešnic". O čemer potrjuje tudi razprodan koncert v Gallusovi dvorani, s številnimi gorečimi oboževalci iz tujine.

Laibach tako po skoraj 40 letih kariere še naprej uspešno provocira, kaže ogledalo in hkrati prepriča s svežino, profesionalnostjo in tehnično brezhibnostjo, saj v Sloveniji in tudi širše skoraj da ne obstaja skupina, ki bi svoje delo jemala resneje, temeljiteje in ki zna na odru pokazati takšno kvaliteto, kot jo lahko vidimo in slišimo prav pri Laibachu. Brez dvoma so fenomen, ki z vsakim novi projektom preseneti in nas prepriča, da ima še veliko za povedati in da to lahko stori na takem nivoju, ki ga ne zna doseči in preseči nihče drug.