'Vsi smo del istega sistema – tudi Laibach'

Po albumu Spectre smo se ukvarjali z različnimi projekti, ki niso sledili klasični logiki benda. Delali smo glasbo za gledališče, film, simfonične in interdisciplinarne projekte, pa tudi reinterpretacije starejšega materiala. V tem obdobju smo posneli in objavili osem albumov, večinoma z avtorsko glasbo, reizdali šest starejših izdaj in dodali še šest, sedem koncertnih albumov. Skratka – od leta 2014 do danes smo objavili najmanj dvajset različnih albumov.

Vmes pa se je spremenil sam kontekst poslušanja in tudi funkcija glasbe. Danes nastaja hitreje, kot jo je sploh mogoče zares poslušati. Vsak dan se v sistem naložijo stotisoči novih skladb, velik del tega že generirajo algoritmi in umetna inteligenca. V takem okolju se nam ni zdelo smiselno preprosto 'dodati še en album'. Morali smo najti formo, ki ta kaos hkrati uporablja in komentira.

Zato smo potrebovali čas. Ne toliko za snemanje, ampak za razmislek, kaj sploh pomeni izdati album v trenutku, ko se zdi, da je glasbe že preveč in da o njej vemo že vse. Musick je rezultat prav tega protislovja. Ni samo zbirka pesmi, ampak refleksija sveta, v katerem je glasba postala hkrati univerzalni jezik, propaganda, terapija, hrup, identiteta in digitalni odpadek. Album je nastal kot kombinacija fascinacije, utrujenosti in odvisnosti od glasbe same.

Ravno zato, ker se zdi, da o glasbi vemo že vse. Glasba je danes povsod – v trgovinah, telefonih, algoritmih, političnih kampanjah, protestih, wellness industriji, TikToku, vojni propagandi in meditacijskih aplikacijah. Postala je nekaj samoumevnega, skoraj nevidnega, čeprav hkrati organizira naše emocije, pozornost in način doživljanja sveta bolj kot kadar koli prej.

Naslov Musick ni poklon glasbi v romantičnem smislu, ampak poskus, da jo pogledamo kot simptom časa. Arhaičen zapis naslova namiguje na obdobje, ko je bila glasba razumljena kot disciplina, znanje, skoraj ritual. Danes pa je pogosto reducirana na vsebino, podatke, ozadje ali neskončen digitalni tok. Ta razkorak nas je zanimal. Teh deset pesmi ni nastalo zato, ker bi svet potreboval še deset novih skladb. Nastale so zato, ker smo želeli pokazati, kako glasba danes deluje – kot zabava, manipulacija, identiteta, propaganda, terapija, nostalgija, hrup in algoritmični produkt obenem. Vsaka skladba odpira drug obraz istega sistema. Mi glasbe nikoli nismo razumeli zgolj kot umetnost, ampak tudi kot mehanizem organizacije družbe in emocij. Danes, v času umetne inteligence in popolne prezasičenosti z vsebinami, se to zdi bolj očitno kot kadarkoli prej.

Laibach nikoli ni imel enega samega zvoka. Naša kontinuiteta ni v žanru, ampak v metodi. Že od začetka smo uporabljali različne glasbene jezike – industrijski ritem, ambientalne zvoke, simfoniko, militantne ritme, pop, techno, folk, soundtracke. Bolj kot vprašanje 'alternative' ali 'mainstreama' nas namreč zanima vprašanje, kako določena forma deluje v določenem zgodovinskem trenutku.

Danes je pop verjetno najmočnejši univerzalni jezik planeta. Algoritem je njegova naravna infrastruktura. Če želiš razumeti sodobni svet, moraš razumeti logiko popa – njegovo učinkovitost, emocionalno ekonomijo, način distribucije želja, identitet in ideologije. Zato smo se odločili vstopiti neposredno v ta prostor. Ne kot parodija in ne kot kapitulacija, ampak kot metoda analize od znotraj.

Elektronski elementi, eurodance, k-pop, j-pop in sodobna produkcija so bili za nas zanimivi prav zato, ker predstavljajo ekstremno optimizirano obliko sodobne glasbe. Gre za zvok sveta, ki je hkrati zelo zapeljiv, zelo učinkovit in pogosto popolnoma prazen. Ta kontradikcija nas zanima.

Če se torej komu zdi album bolj 'mainstream', je to mogoče zato, ker je danes mainstream postal globalna estetika realnosti same. Laibach pa je vedno deloval tam, kjer se estetika in ideologija najbolj nevarno približata druga drugi.

Sodelavcev ne izbiramo po principu popularnosti ali tržne logike, ampak po tem, ali lahko v projekt vnesejo specifično energijo, glas ali perspektivo. Pri Musick nas je zanimalo predvsem trenje med različnimi glasbenimi identitetami in kulturnimi kodami. Richard X je, recimo, mojster sofisticiranega pop mehanizma. Njegova produkcija zelo dobro razume logiko sodobnega hita – kako delujejo ritem, refren, emocionalni učinek in zvočna zapeljivost. Wiyaala je prinesla izjemno neposredno, skoraj surovo energijo in močno prezenco, ki se ni podrejala evropski pop estetiki, ampak jo je preoblikovala po svoje. Manca Trampuš in Gregor Strasbergar pa predstavljata mlajšo generacijo glasbenikov, ki zelo naravno živijo z razpršenostjo sodobnih žanrov in identitet. 

Senidah nas je zanimala predvsem zato, ker predstavlja zelo specifičen fenomen sodobnega regionalnega popa. Njena glasba je hkrati urbana, melanholična, emocionalno neposredna, a tudi popolnoma vpeta v logiko digitalne distribucije ter algoritmične popularnosti. Deluje znotraj mainstreama, vendar ima obenem močno avtorsko prezenco in prepoznaven vizualni ter vokalni identitetni podpis. Otroški zbor ima pri Laibachu posebno funkcijo že dolgo časa. Otroški glas je hkrati nedolžen in zelo discipliniran, skoraj ritualen. Deluje lahko kot simbol upanja, lahko pa tudi kot simbol kolektivne indoktrinacije. Ta dvoumnost nas zanima. V sodobnem svetu tudi otroštvo ni več zaščiten prostor zunaj medijskih in algoritmičnih sistemov.

Ne verjamemo več preveč v idejo popolnoma 'novega' ali 'neslišanega'. Tudi umetna inteligenca danes večinoma deluje tako, da kombinira, reciklira in optimizira že obstoječe modele. A v resnici je podobno vedno delovala tudi popularna kultura. Razlika je predvsem v hitrosti, količini in avtomatizaciji.

Musick zato ni poskus pobega pred tehnologijo ali nostalgija za nekakšno 'čisto' človeško umetnostjo. Tehnologija je že dolgo del same strukture glasbe. Brez tehnologije ne bi bilo niti Laibacha. Nas bolj zanima vprašanje, kaj se zgodi z glasbo, ko jo začnejo v veliki meri proizvajati, distribuirati in filtrirati stroji.

Če album ponuja kakšno 'rešitev', potem je to morda predvsem zavest o protislovju. Glasbe ne poskušamo rešiti pred sistemom, ampak pokazati, kako ta sistem deluje – in kako močno smo vanj vsi vpeti. Še vedno verjamemo, da lahko umetnost ustvari trenje, nelagodje ali premik v percepciji, tudi če deluje znotraj iste infrastrukture, ki jo hkrati kritizira. Danes je mogoče najbolj subverzivno prav to, da v času popolne prezasičenosti še vedno ustvariš nekaj, kar ljudi za trenutek prisili, da res poslušajo in razmislijo, pa četudi jim ni všeč to, kar slišijo.

Morda sta danes pomembnejši kot kadarkoli prej. Prav zato, ker lahko glasbo tehnično proizvaja skoraj vsak, postaja vprašanje kulturnega spomina, glasbene pismenosti in razumevanja konteksta še toliko bolj bistveno. Tehnologija omogoča produkcijo, ne zagotavlja pa nujno pomena.

Ljudska melodija in otroški glas pri Musick nista uporabljena iz nostalgije, ampak kot opomnik, da glasba ni nastala z algoritmom ali pretočnimi platformami. Preden je postala industrija in podatkovni tok, je bila ritual, kolektivni spomin, način prenosa identitete, ideologije in čustev med generacijami. Te funkcije ni izgubila – samo preselile so se v drugačen tehnološki okvir. Otroški zbor je v tem smislu zelo zanimiv simbol. Otroci predstavljajo prihodnost, nedolžnost in potencial, hkrati pa tudi disciplino, učenje in reprodukcijo družbenih vzorcev. Ko poje otroški kolektiv, vedno slišimo tudi sistem, ki stoji za njim.

Tehnologija spreminja način, kako glasbo razumemo, uporabljamo in vrednotimo. Zdi se nam pomembno, da se ob vseh novih orodjih ne izgubi občutek, da glasba ni samo vsebina ali ozadje, ampak tudi kulturna dediščina, znanje in način organizacije družbe. Glasbena vzgoja zato danes morda ni več vprašanje tehnične virtuoznosti, ampak predvsem vprašanje kritične percepcije. Ne gre, skratka, samo za to, ali znaš ustvariti glasbo, ampak ali še znaš zares poslušati.

Danes vizualna podoba pogosto deluje hitreje kot sama glasba. Večina ljudi album najprej vidi, šele potem ga posluša. Živimo v ekonomiji pozornosti, kjer je vizualni signal postal skoraj pomembnejši od vsebine same. Tega nismo želeli ignorirati, ampak uporabiti kot del koncepta.

Pri Musick nas je zanimalo prav to protislovje med privlačnostjo in nelagodjem. Vizualna podoba albuma uporablja elemente sodobne pop estetike – močne barve, skoraj umetno popolnost, zapeljivost, digitalno gladkost – vendar vse skupaj deluje rahlo preveč intenzivno, skoraj sintetično. Kot nekakšen algoritemski sen o popu. Tudi izbira rožnate barve ni naključna. Rožnata je danes postala univerzalni signal všečnosti, mehkobe, optimizma in tržne prijaznosti. Hkrati pa lahko deluje tudi agresivno, sterilno ali manipulativno. Zanimal nas je ta dvoumni prostor, kjer estetika ni več samo dekoracija, ampak mehanizem vpliva. Laibach je vizualni jezik vedno razumel kot enakovreden glasbi. Podobe niso ilustracija pesmi, ampak del istega sistema pomenov. V času družbenih omrežij in umetne inteligence pa je to morda še bolj očitno kot nekoč – danes namreč pogosto ne poslušamo več z ušesi, ampak z očmi.

Ne povsem. To bi bilo preveč enostavno in tudi nekoliko romantično. Ne verjamemo več v jasno ločnico med 'človeškim' in 'umetnim', med avtentično umetnostjo in tehnološko produkcijo. Tudi človek že dolgo ustvarja znotraj sistemov, algoritmov, industrije in ideoloških modelov. Problem ni samo umetna inteligenca. Problem je predvsem logika neskončne proizvodnje, optimizacije in potrošnje, v kateri glasba postaja zgolj funkcionalna vsebina – nekaj, kar zapolnjuje tišino, uravnava razpoloženje ali proizvaja podatke o uporabnikih.

Musick zato ni manifest proti tehnologiji ali obramba nekakšne 'čiste' avtorske glasbe. Album prej kaže, da smo vsi del istega sistema – tudi Laibach. Tudi mi uporabljamo tehnologijo, algoritme, digitalno produkcijo in estetiko sodobnega popa. Razlika je morda samo v tem, da skušamo ta mehanizem razumeti in ga narediti bolj vidnega. Če namreč obstaja kakšen protistrup, potem ni v vračanju nazaj, ampak v sposobnosti refleksije. V tem, da še vedno znamo prepoznati, kako glasba vpliva na nas, kako organizira emocije, identitete in družbene odnose. In da se kljub vsemu presežku zvoka še vedno lahko zgodi trenutek resničnega poslušanja.