Laibachov Alamut: Na svidenje v peklu

Simfonična stvaritev Alamut je nastala pod prsti Luke Jamnika, člana Laibacha, ter dveh iranskih skladateljev, Idina Samimija Mofakhama ter Nimana A. Rowshana, obravnava pa znamenito zgodbo iz Perzije v 11. stoletju, kot jo je v svojem romanu opisal slovenski pisatelj Vladimir Bartol.

"V glavni vlogi je Hasan ibn Saba, heretik, samoproglašeni prerok, istočasno pa velik cinik in filozof, ki je precej ničejanski s svojo voljo do moči, obenem pa tudi duhovit. Gre za resnično osebo, ki jo v iranski zgodovini vidijo malce drugače kot zahodni svet," meni osrednji mož Laibacha, Jani Novak, o glavnem protagonistu Alamuta, ki je sicer karizmatičen verski in politični vodja Ismaelitov ter ustanovitelj skrivnostne islamske sekte asasinov (Hash'shashinov), čigar ime še danes izgovarjajo s strahospoštovanjem.

Samooklicani prerok, poslan od Alaha, je zasedel utrdbo Alamut v iranski provinci Kazvin, kjer vodi sveto vojno proti perzijskemu cesarstvu, ponavlja pa se danes, v 21. stoletju, ki ga je zavzela človeška vrsta, izvemo na začetku spektakla, ki je razdeljen na devet poglavij oz. delov.

"Zadeva nam je vzela precej časa, naša osnovna ideja in velika želja je bila, da vključimo iranske skladatelje, zato smo poiskali dva in tudi dirigenta ter zbor. Skratka, sodelovati z Iranci, ker se cela zgodba dogaja na gradu Alamut, ki leži par ur iz Teherana," nam je razložil Novak.

Na odru se je v slabih dveh urah zvrstilo okoli sto glasbenikov, od simfoničnega orkestra RTV Slovenija z iranskim dirigentom Navidom Goharijem, teheranskega mešanega pevskega zbora Human Voice Ensemble, do vokalne skupine Gallina, Otta Lechnerja na orglah ter harmonikarskega orkestra AccordioOna.

"Alamut je meditacija o moči, o politiki. Danes pa se ga da razumeti tudi kot meditacijo o medijih, o družbenih omrežjih, medijih na splošno, o šumu, ki nastaja v medijskem prostoru, o vsem, kar je neresnično in dovoljeno v tem prostoru. To je lahko aktualno branje Alamuta," meni prvi mož Laibacha, zvočno pa se njihov mogočno monumentalni laibachovski zvok zliva z minimalističnimi zvočnimi odtenki s koreninami v iranski tradiciji.

Tudi po tehnični plati je projekt, ki ga je Laibach ustvaril s pomočjo angleške neprofitne organizacije a/political v sodelovanju z iranskima skladateljema in sodelavci, precej zahteven. "Gre za precejšen izziv, saj imamo ekipo okoli sto ljudi, celo nekaj več. Na sami premieri jih je sodelovalo okoli 150, zdaj jih je nekaj manj, skratka, te ljudi je treba prestaviti iz točke A v točko B in nazaj, poskrbeti za njih. Največ dela ima seveda tehnična ekipa. Poskrbeti je treba za naše iranske kolege, jim priskrbeti vize, saj je tam precej zaprta situacija," je razložil Novak.

Velika želja Laibacha je, da bi mogočni projekt Alamut predstavil tudi v Teheranu, v dvorani Vahdat Hall, a so se po koronski epidemiji in zamenjavi oblasti razmere dokaj zapletle. "Nastala je precej specifična situacija, mi smo bili že dogovorjeni s prejšnjo iransko vlado, da bi se koncert lahko zgodil v Teheranu z iranskim simfoničnim orkestrom. Potem se je zgodila korona, kar je za dve leti onemogočilo kakršno koli komunikacijo, nato pa se je zamenjala vlada v Iranu, ki ni bila naklonjena Sloveniji. In obratno. Nato so prišli protesti in zdaj vojna v Izraelu, kjer je posredno vpleten tudi Iran. Za zdaj kaže slabo, a bomo videli, mogoče pa vseeno kdaj v prihodnosti. Mi bomo absolutno poskušali in če bo možno, potem bomo šli in to izvedli," je o načrtih še dodal predstavnik Laibacha.

Laibach je, tako kot že v preteklosti, pokazal, da je kos vrhunsko zahtevnim produkcijam, saj v svojem slogu obvladuje zanimive tematike in tudi avtorje. Spomnimo se le spektaklov, kot sta bila LaiBachKunstDerFuge ali VolksWagner. Alamut je, podobno kot je napreden in aktualen v Bartolovem romanu, mogočno prodoren, markanten in veličasten tudi v Laibachovi priredbi. "Prepuščeni smo slutnjam in se vdajamo prevaram. Strašen je bog, ki nas vodi. Na svidenje v peklu!"