Laurie Anderson: Umetnost, ki se jo posluša z očmi

Tretji ljubljanski obisk Laurie Anderson se tokrat ne bi mogel zgoditi na primernejši datum, saj je gospa, ki velja za eno drznejših in izvirnejših ameriških ustvarjalk, vizualna umetnica, skladateljica, pesnica, fotografinja, filmska ustvarjalka, kot tudi strokovnjakinja za elektroniko, vokalistka in inštrumentalistka, nastopila točno na svoj 76. rojstni dan.

Album Big Science iz leta 1982, ki je postal prelomen in verjetno najbolje poznan predvsem po drznosti in inovativnosti skladbe O Superman, podobno kot tudi pesmi From The Air, Walk The Dog (pesem je bila albumu dodana ob ponovni izdaji ob 25-letnici, leta 2007) ter seveda Let X=X.

Osrednja komponenta ustvarjanje Andersonove so zagotovo njene večmedijske predstavitve, njen spremljevalni kvintet SexMob, v katerem so Steven Bernstein (trobila), Doug Wieselman (kitara, pihala), Briggan Krauss (saksofon, kitara), Tony Scherr (bas) in Kenny Wollesen (tolkala), pa se je na trenutke zdel skoraj odvečen, saj se je dalo uživati zgolj v njenem pripovedovanju in pripadajoči elektronski zvočni podobi. A gre takoj priznati, da je sama zasedba na zelo prefinjen način pridala svoje koščke k zvočni podobi, ki so se v popolnosti zlivali z vizualnimi dražljaji v ozadju, ki so se bolj ali manj globoko zarezali v odprte duše src obiskovalcev.

Eden zanimivejših trenutkov je bil zagotovo tisti, ko je Laurie povedala prigodo iz leta 2016, ko je njena prijateljica Yoko Ono na vprašanje, kaj si misli o rezultatu predsedniških volitev v ZDA, odgovorila s triminutnim kričanjem. Prav zato je občinstvo pozvala, da svoje frustracije, nezadovoljstvo in gnev izlijejo v desetsekundni bojni krik. Poskus je uspel do te mere, da so v dvorano iz preddverja skoraj pritekli varnostniki.

Laurie je tako na dan častitljivega 76. osebnega jubileja brez dvoma poskrbela za veličasten dogodek, ki je lahko vsakega prevprašal o pogledu na umetnost, svet, o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Njene pomenljive zgodbe z naslovi, kot so Telling a Story to Nobody, It's Not the Bullet That Kills You – It's the Hole ali Born Never Asked, veliko povedo že s samimi naslovi, koncert pa je zaključila s taj či pesmijo, s katero se je na lep način spomnila pokojnega moža Louja Reeda, ki je to dimenzijo zapustil pred slabim desetletjem.

Pripovedovalka vizualnih zgodb, ki se jih posluša z očmi, prefinjena opazovalka sveta in neskončnosti, ki jo lahko objamemo v njenem univerzumu, nam s pomočjo ogledal svoje umetnosti pomaga ujeti naš boljši jaz. Njen namen je bil dosežen, morda celo zadnjič in nikoli več ...