1. KERO KERO BONITO – The Princess and the Clock

Znano je, da londonski bend Kero Kero Bonito navdušeno eksperimentira. Brez zadržkov, brez slabe vesti. Njihov prvi album (Bonito Generation, 2016) je bil prikupna in inovativna perla, drugi (Time’n’Place, 2018) je bil kar nekaj (napornega), tretji pa bo, kot vsaj kaže, presečna množica med obema. Njihov lanski singlični met (It’s Bugsnax!) je bil sicer dopadljiv, a vendar zelo konvencionalen. Tale, čisto svež, pa je podobno vehementen kot bravure elektronika Bobbyja Tanka. Nasekljani vokali v The Princess and the Clock so delno v sorodu celo s tistimi, ki jih redno uporablja Four Tet, bržčas prvi na kreativno-jakostni lestvici producentov umetelne house godbe. Glavno je, da Kero Kero Bonito, ki mu poveljuje absolutno odbita pevka japonsko-angleškega rodu Sarah Midori Perry, ostajajo sinonim za vražje brihten elektro pop. To bo še zabavno.

Ocena: 4,5

2. FREEKIND – Hold On (We Got This)

 Neverjetno, a resnično. Freekind sta samo dve – pianistka Sara Ester Gredelj in bobnarka Nina Korošak Serčič, obe tudi spektakularno dobri pevki, še prej pa strastni neosoulovki. Kajti če dueta Freekind po dolgem in počez ter še diagonalno ne bi prežemala strast, te res zavidljive muzikalne količine preprosto ne bi bilo. Superkaloričen blues-soul, prevzet iz receptov Princea in D’Angela, ima v sicer kratkem komadu Hold On (We Got This) tudi navdušujoč dramaturški zasuk. Napetost, ki jo Freekind skuhata tja do konca druge minute, ima še vedno čas, da se odrešujoče razlije čez masten groove, ki ga vzpostavita v izteku kompozicije. Ta je njuna zadnja, torej najnovejša stvaritev, sveženj komadov, ki sta jih Sara in Nina posneli že prej, pa zaključuje njun debitantski EP. Tega bo vsak čas možno slišati tudi na specializiranih glasbenih platformah. Po Tschimyju zdaj že drug postulat, ki našo sceno dviga na do sedaj še neosvojeno raven. Fascinantno.

Ocena: 5

3. QUEEN NAIJA ft. LIL DURK – Lie To Me

Več kot pohvalno. Lie To Me je song in pol. Mimogrede – vzorca iz legendarne 2Pacove I Ain’t Mad at Cha pač ne moreš izrabiti v profane namene; resnično gre za frazo, ki izvira iz songa A Dream (1983) ameriškega bratskega soul-funk benda DeBarge. In Queen Naija je pieteto legendarnih klavirskih taktov izrabila zelo spoštljivo. Pevka je zaslovela kot tekmovalka v 13. sezoni televizijskega lova na talente American Idol, od leta 2015 je še bolj znana kot uspešna youtuberka, lani pa je končno izdala svoj albumski prvenec Missunderstood. Tudi ta je bil komercialno zmagovalen. Odveč je poudarjati, da je pričujoči komad Lie To Me med boljšimi, ki jih najdemo na albumu. Queen Naija ga je zapela dovršeno, njena interpretativna iskrenost pa je prav nalezljiva. Ob tej celo vloga Lila Durka, enega najpopularnejših raperjev/traperjev, ki ne velja ravno za simbol bistroumja, kar naenkrat ni samo stranska. Idealna kombinatorika.

Ocena: 5

4. BABY QUEEN – These Drugs

Četudi je pojava nove južnoafriške pop senzacije hibrid med ubogljivo najstnico in milenijskim sarkazmom, ki ga pooseblja Billie Eilish, je tudi nov komad pevke Baby Queen kar konkreten zvočni odmerek. Ta poln in skoraj rokovsko gnan refren spomni na Američanko Sky Ferreiro in britansko Japonko Rino Sawayamo. Obe omenjeni pevki in avtorici raje kot med profano pop perutnino uvrščamo med drznejše izvajalke, ki prav zaradi svojega izrazitejšega značaja in zrelejšega nastopa (še) niso globalne superzvezdnice. Verzi Baby Queen ali Belle Latham – to je pevkino pravo ime – so tudi v These Drugs vpadljivi (pogosto govorijo o razočarajočih spoznanjih, izvitih iz prepletov virtualne in mesene realnosti), medtem ko je glasba, ki jih podpira, veliko več kot le ambiciozen elektro pop, ki je mestoma psihedelično zarobljen. Obetavno.

Ocena: 3,5