Leopold I. o svoji glasbeni poti: Življenje te včasih preseneti

Z Michaelom Leopoldom, ki deluje pod umetniškim imenom Leopold I., smo se pogovarjali v njegovi domači Radgoni, mestu, ki ga je tisto popoldne nagradilo z občinskim priznanjem. In kako ga ne bi? Čeprav je v svojih besedilih kritičen tudi do družbe in okolice, v kateri je odraščal, jo hkrati opeva, posvetil pa ji je tudi pesem, ki se je znašla na njegovem prvencu Dobro jütro. Pravi, da skuša razumeti vsakega, saj je ključ do dobre družbe medsebojna komunikacija, argumentacija pa vodi do racionalne družbe. Njegova obzirnost je tolikšna, da se je začel spraševati celo, ali bi zaradi vedno večjega števila mlajših obiskovalcev njegovih nastopov moral začeti razmišljati o izbiri besed v besedilih. A Leopold I. ostaja zvest sebi, saj je prav to razlog, da so ga poslušalci vzeli za svojega, kljub temu, da si kritiko vzame k srcu in o njej veliko razmišlja, pa ga prav ta spodbudi, da dela še več in boljše. 

Kdo je Leopold I.? Se Michael in Leopold I. v čem razlikujeta ali se kvečjemu dopolnjujeta?

Leopold I. je tisti, ki govori skozi pesem, Michael Leopold pa vseeno dela malo več stvari. To je res težko vprašanje, nisem še dobil tako težkega, saj nikoli ne razmišljam o Leopoldu I. kot o nekom, ki je nekaj posebnega. Dejansko je kot neka glasbena skupina, ki pa predstavlja mojo bolj družbeno angažirano plat. Kot Leopold I. se vseeno pojavljam v tem kontekstu družbenih tematik skozi glasbo. Michael Leopold pa je en povprečen Radgončan.

Kinderšpil, pred tem pa Edino in Pleše po svoje so te izstrelile na vrhove glasbenih lestvic. Kako se spominjaš poti do tega trenutka, ko se tvoji komadi vsakodnevno vrtijo po radiu in vsak vikend stojiš na odru pred publiko?

Čisto iskreno mi je vse to še malo nenavadno, neobičajno. Počasi se začenjam navajati in začenjam dojemati, ampak vse se je zgodilo tako na hitro in nepričakovano, da sem tudi sam malo presenečen in je dosti vsega naenkrat. Čeprav sem stremel k temu, da naredim dober izdelek, ki bi dobil nek feedback in bil deležen neke pozornosti, saj sem glasbo nenazadnje delal z namenom, da jo bo kdo tudi poslušal. Zato sem tudi šel v ta projekt, a me je na koncu vseeno presenetil ta odziv. Nisem ga pričakoval. 

Ta pot je tekla že nekaj časa. Pesmi sem napisal pred nekaj leti, čeprav so izšle šele zdaj. Nekatere so nastale že pred sedmimi leti. Dosti materiala je precej starega, sem pa čutil, da ima neko kvaliteto, ki se bo obdržala, zato mi je bilo škoda vse to na hitro izdati v neki nedodelani obliki, zato sem čakal na prave ljudi oziroma priložnost, da ta projekt naredim tako, kot se dela. Nisem želel demo posnetkov z inštrumentali z YouTuba, kot to marsikdo dela in sem tudi sam dolgo na ta način delal, ker nisem imel producentov ali tehničnega znanja, snemal pa sem doma. Z Vidom Turico je potem prišlo to znanje in nekdo, ki je razumel, kaj si želim narediti, pri vsem pa me je tudi spodbujal. Dogovorila sva se, da bova naredila album in sva se skupaj spustila v ta projekt. Prav zato je ta toliko moj kot njegov. On je človek, ki velja za vezno točko med glasbeniki v Mariboru, ima njihove kontakte, oni pa so prišli odigrat komade in so s tem dodali pečat na albumu. Vid ima ogromno znanja in tudi svoj studio, v bistvu vse, kar je treba, da se naredi kvaliteten glasbeni izdelek. Po nekem spletu naključij sva posnela komad Nesen, ki sem ga sam sam produciral, ker pa sem ga očitno s tem prepričal, pa sva se nato odločila še za album.

Tvojemu rapu velik pečat zagotovo daje tudi glasba, ki jo ustvarjaš skupaj z glasbeniki, ki izhajajo iz jazz in drugih vod. Kako ste se našli?

Vsekakor je to zaradi Vida, ampak še preden sem se preselil v Maribor in ga spoznal, sem v Radgoni veliko igral z različnimi skupinami. Imeli smo hobi bend z glasbeniki iz Gornje Radgone, sodeloval sem z raznimi punk in metal bendi. Vedno mi je bilo ljubše nastopati s skupino kot pa samemu, vedno pa mi je manjkal ta hip hop občutek v komadih, ki ga lahko da samo nekdo, ki razume glasbo. Jazz glasbeniki, še posebej šolani, res razturajo in znajo hitro naštudirati stvari. Z radgonskimi bendi smo delali pesem in smo jo potem več tednov vadili, ko pa smo se dogovarjali za koncert s sedanjimi glasbeniki, smo imeli vajo dva dni prej. Bil sem zgrožen, kako bomo šele takrat imeli vajo, če moramo iz nule vaditi 14 komadov, na vajah pa so vse odigrali takoj in brez problema. To se mi je zdelo neverjetno. Do sodelovanja pa je prišlo preko Vida, ki je vprašal, če bi tudi nastopali kot skupina, jaz pa sem bil takoj za to. Ko vidiš takšne talente na kupu in slišiš njihovo glasbo, se je temu težko upreti, še posebej meni, ki imam rad občutek skupnosti. Več mi pomeni, da skupaj ustvarjamo, kot da delam sam. Lepše je, ko lahko občutke na odru deliš z drugimi, to je poseben občutek, ki mi res dosti pomeni.

Album Dobro jütro ni tipično hiphoperski. Je mešanica različnih žanrov in zvrsti. Kako to?

Verjetno je to posledica tega, da sem se gibal v različnih krogih. Redko sem hodil na rap koncerte, vedno sem rajši šel na jazz koncerte ali etno stvari, kot je Katalena na primer. Gibal sem se bolj v punkerskih krogih, nekateri moji komadi pa so tudi stari že po sedem let, kar je neko obdobje, ki se kaže. Poslušal sem veliko različne glasbe in posledica tega časovnega obdobja in pestrosti je raznolik album.

Tudi sicer Radgona ne velja za tipično mesto rapa.

Ne še (smeh). Res je, Radgona je bolj mesto rocka, metala in punka. Skupina In-Sane je močno zaznamovala Radgono, tudi skupina Wrong, ki so nu-metal bend in seveda Brez milosti, ki so bili prvi rock bend v Radgoni, so pustili svoj pečat. Vse to je vplivalo tudi name in mislim, da je to tudi razlog, zakaj se žanrsko ne želim omejevati. Tako bo tudi s prihodnjimi projekti, ki jih delamo. Ne bodo klasični rap albumi v kalupih tega, kar je sedaj popularno, ampak poskušamo narediti nekaj, kar je za trenutne razmere nenavadno.

Novi projekti v obliki pesmi torej že nastajajo?

Ne bi rad prehitro o tem že govoril, ampak ja, že delamo glasbo.

Kaj pa se trenutno vrti v tvojem predvajalniku?

Ravno sem preposlušal novo ploščo Kendricka Lamarja, ki si jo vsake toliko še zavrtim. Trenutno dosti poslušam nemški rap. J Cole mi je všeč. Poslušam pa tudi veliko indie glasbe. Pa tudi stare nu-metal bende, kar je mogoče že namig za naprej. Glasbo, ki sem jo poslušal v mladosti. Ko sem bil star 12 in 13 let, je bil MTV zelo popularen, privlačila pa me je nu-metal glasba, na primer Limp Bizkit, Korn, P.O. D. in podobni. Seveda tudi Eminem, ki me je zelo zaznamoval, kot verjetno celo generacijo naših raperjev. 

To je bilo tudi obdobje, ko so bili popularni forumi. To je bila taka zanimiva platforma za druženje z različnimi ljudmi, ki imajo iste interese, rap forumi pa so mi dali veliko osnovnega znanja, kako morajo biti strukturirana besedila. Tudi pesniških prvin sem se naučil na rap forumih, ne v šoli. Kaj je aliteracija, resonanca, metafore in podobno, pa tudi različne strukture rim, saj smo tam imeli rap dvoboje, kjer so ostali člani glasovali, kdo je boljši. Mislim, da je tudi zaradi tega slovenska hip hop skupnost še danes tako povezana. Z vsemi imam presenetljivo dober odnos. Tam sem dobil informacije za novo glasbo, razvila pa se je tudi ekipa Rap virus, s katerimi smo imeli prve dejanske nastope in so bili prvi raperji, ki sem jih spoznal. Formirali smo se okoli leta 2006 v Mariboru.

Na albumu se pojavijo tudi glasbeni gosti. Kako si se odločal, s kom boš sodeloval?

Želel sem si sodelovati s tistimi, ki sem jih rad poslušal in so bili na nek način moji vzorniki. Ne vsi, ker nekateri so tudi mlajši, ampak na primer Mito in Eyeceeou sta dva taka kalibra, ki sem ju poslušal že od nekdaj, Tekochee Kru so itak legende in Mito mi je bil že takrat všeč, s prihodnjimi projekti pa tudi nikoli ni razočaral. Album Samo bedaki in sila od Eyeceeouja je kulten hip hop album, on pa je res dober pisec, mislec in človek, sodelovanje z njim pa je bilo privilegij in čast. Z Mitom sva se že prej spoznala, Eyeceeouja pa sem kontaktiral, če bi bil pripravljen sodelovati pri komadu Nesen, ker ima politično tematiko. Na albumu je tudi Mrigo, še ena legenda slovenskega hip hopa. Mirko mi je bil vedno všeč, ker dela družbeno angažirani rap, z Amom se poznava že iz časov Rap virusa, ker je bil član te skupine. In seveda Emkej, s katerim sem sodeloval na njegovem prvencu in v videospotu. On mi je prvi dal priložnost, da sem se tudi bolj izpostavil, ko pa sem začel delati album, me je kontaktiral za sodelovanje z njegovo založbo in mi dal veliko znanja ter podpore, za kar sem mu hvaležen. To so raperji, s katerimi sodelujem, med vokalnimi gosti pa je še Žan Hauptman in glasbeniki, ki so dodali svoj del.

Tvoja besedila so vse od družbeno kritičnih do osebno izpovednih. Kdaj pišeš in kako nastajajo tvoja besedila?

Odvisno je od komada do komada. Komad Nesen je nastal tako, da sem med kolesarjenjem razmišljal o političnih stvareh, ki so se v tistem trenutku dogajale v Sloveniji. V misli mi je prišel stavek 'Nesen fašist', zato sem med kolesarjenjem iz žepa vzel telefon, vklopil diktafon in sem začel diktirati verze. Imel sem toliko idej, da sem se moral ustaviti s kolesom, zdeklamirati skoraj cel komad, doma pa sem ga le pretipkal. Ampak to je bolj izjema kot pravilo. Običajno si pred spanjem vzamem čas, da razmislim o dnevu. Včasih sem imel težave s spanjem, ker nisem mogel zaspati, se mi je pred očmi rolalo dogajanje tistega dne in kakšne imam načrte za naprej, zato sedaj običajno zvečer pišem, da lažje razčistim sam s seboj, o tem, kaj me v tistih dneh muči. 

Tvoja zadnja uspešnica je Kinderšpil.

Kinderšpil je praktično isti komad kot original, le da je postavljen v drugi kontekst in besedilo je malenkost drugačno. Prirejeno je za slovensko publiko. To mi je bilo zelo zanimivo delati. Ko sem ga poslušal v nemščini, mi je bilo zelo zabavno in hecno, zato sem razmišljal, da bi bilo zanimivo tudi v slovenščini. Napisal sem ga še v času študija, takrat sem ga uporabil za seminarsko nalogo, ko pa sem ga pokazal Vidu, je ta umiral od smeha in bil prepričan, da bo to hit. Poiskal sem kontakte od nemških raperjev, kar ni bilo preprosto, ko pa sem poslal komad, ki smo mi takrat že kar posneli, smo se hitro dogovorili glede avtorskih pravic in je bilo to to. Kinderšil je kot neka kulturna adaptacija nemških for.

Veliko ljudi se v tvojih besedilih najde. Kakšen je občutek, ko slišiš, da je tako?

To je razlog, zakaj pišem pesmi in rapam. Po eni strani sem si želel dati ljudem, še posebej mlajšim od sebe, ta občutek, ki so ga meni dali raperiji, ki sem jih jaz poslušal in jih še zdaj poslušam. Pesmi, ki se me zares dotaknejo. To je zame poseben čar, da ljudje dobijo ta občutek, ko se lahko poistovetijo s človekom, ki ga še nikoli niso srečali. Upal sem, da bom lahko isto naredil.

Tako kot večina slovenskih glasbenikov imaš tudi ti redno službo, glasba ti ne prinaša osnovnega dohodka. Kako združuješ nastope in obveznosti s službo prevajalca?

Je kar naporno, še posebej v tem obdobju, ko imam vsak vikend še koncerte, ti pa se včasih zgodijo še čez teden, potem pa imam še kakšen intervju ali obisk na katerem izmed radiev. Težko je, ker dopust potem ni več dopust, ampak grem v tistem času na kakšen dogodek, na primer v Ljubljano na radio ali televizijo. Čeprav je naporno, me hkrati to izpopolnjuje in mi dosti pomeni. V glasbo sem tudi veliko vložil, ko pa imaš nek vložek, si želiš, da nekaj dobiš nazaj. Vesel sem, da je tako. Da imam veliko koncertov in se mi stvari dogajajo. V službi so na srečo zelo razumevajoči, zato si vse to lahko privoščim. Je pa naporno, ker vse delam sam. Dogovarjam se z organizatorji za koncerte, izdajam račune, grem na koncert. En kup stvari še pride, o katerih ne razmišljaš prej, ampak ne bi se pritoževal. Še dobro, da je, kot je.

Pred kratkim si na odru stal z legendo Manu Chaujem. Kako je prišlo do tega?

To je dan, ki ga ne bom nikoli pozabil. Vozil sem se iz Murske Sobote z enega nastopa, ko me je klical Ramiz, vodja MC Pekarne. Rekel je, da ima en izziv zame, ker bom naslednji dan nastopal z Manu Chaujem. Seveda sem privolil. Prišel sem na tonsko vajo, zvečer pa smo že nastopali, tako da niti nisem imel časa imeti treme. Imel sem kupljeno karto za ta koncert, to pa je bil samo še bonus. Ima noro energijo in je legenda tega žanra, ki ga delajo. Poslušal sem ga že kot 12-letni pubec, zato si štejem v veliko čast, stati z njim na odru. Bila je posebna, neponovljiva izkušnja, a kljub temu upam, da bomo še kdaj ponovili. Sva izmenjala kontakte.