Glasba

'Lepo je dajati in skozi glasbo lahko daš veliko'

Kranj, 18. 07. 2021 09.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 8 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
3

Rudi Bučar velja za sodobnega trubadurja, ki ima poleg rockerskih začetkov pestre izkušnje tako s festivali kot z ohranjanjem bogatih korenin slovenske Istre. Nedavno je izdal akustično ploščo Šelestenja, mi pa smo ga povabili na pogovor pred njegovim nastopom z Bando v gorenjski prestolnici.

Rudi Bučar je izjemen folk rock glasbenik z brezhibno glasbeno interpretacijo in mojster istrske poetike.
Rudi Bučar je izjemen folk rock glasbenik z brezhibno glasbeno interpretacijo in mojster istrske poetike. FOTO: Boštjan Tušek

43-letni istrski trubadur – vzdevek, ki se je oprijel Rudija Bučarja – se je že v mladih letih učil igranja klavirja in kitare. V času grungea je proti koncu prejšnjega tisočletja izdal rockerski prvenec Zemljin krik z zasedbo Spirits, nato pa se naslonil na istrsko izročilo in stare ljudske napeve, kar je nakazal že na prvih dveh albumih Kapot (2004) in Kambiament (2007). Kmalu se je skusil še na domačih festivalih, kjer je med drugim nastopil z Alyo in Elevators, na Slovenski popevki pa leta 2011 in 2014 slavil s skladbama Naj traja in Ti, isto leto pa osvojil še Melodije morja in sonca s skladbo Sen znala jes s Frčafelami.

Med leti 2012 in 2020 je izdal pet albumov, dva z Istrabendom, nazadnje lani Kambjale so čase, njegov najnovejši izdelek pa je letos izdani akustični album Šelestenja z Rudi Bučar Triom. Na njem je najbolj poudarjeno plemenito ohranjanje istrske glasbene dediščine, mi pa smo ga o tem ter njegovem pogledu na svet in glasbo povprašali pred nastopom v Letnem gledališču Khislstein v Kranju.

Lično oblikovanje albuma Šelestenja je zasluga Bojana Ceglarja.
Lično oblikovanje albuma Šelestenja je zasluga Bojana Ceglarja. FOTO: Izvajalec

Rudi, več kot dvajset let je že od hard rock prvenca Zemljin krik zasedbe Spirits, ki je bil pravi rockerski šus, nato pa ste prek festivalov počasi prišli do tega, kar ste danes. Zdi se, da ste prehodili celoten krog ...

Vedno smo delali, kar se nam je v določenem trenutku zdelo kul. In kar nas je, konec koncev, navdihovalo. Takrat je bilo obdobje grungea, poslušali smo Pearl Jam, Soundgarden, Stone Temple Pilots, ki so nam bili v navdih. Oni so govorili o življenju povprečnega človeka v Seattlu, mi pa smo skušali dati temu malček sonca. Nekakšna pozitivna kritika, s pozitivnim zvenom.

In kako so vas ljudje sprejemali takrat?

Igrali smo po Sloveniji, pravzaprav smo bili še skoraj najstniki, odziv vrstnikov je bil dober, starejšim pa takrat moderna muzika, ki smo jo igrali, najbrž ni bila tako všeč. Kar pogosto velja še dandanes.

Meni se zdi zanimivo, morda podobno kot pri Kreslinu, ki je šel prav tako skozi rock fazo, dokler se ni zazrl v lastno Prekmurje, kot vi v Primorje?

Izgleda, da sva oba, morda je to naključje, tudi oboževalca folk glasbe, folk rocka, kantavtorske glasbe. Dosti ljudi je naredilo podobne korake, tudi Predin je bil najprej pri skupini Lačni Franz, potem je šel na svojo kantavtorsko varianto.  

Ploščo Šelestenja je Bučar posnel novembra lani, v času epidemije covida-19, v studiu Radia Koper. V triu sta z njim zaigrala Goran Krmac na tubi, topotalniku in tamburinu ter Anže Vrabec na klavirju in Hammondu. Za produkcijo je poskrbel Rudijev stalni sodelavec Gaber Radojevič, s katerim sodeluje že več kot dvajset let. Na dvojni vinilni izdaji lahko najdemo šestnajst pesmi, jagodni izbor njegovih pesmi in istrskih ljudskih viž.

Postati ambasador svojih korenin, se vam zdi, da človek prav v tem najde največje veselje, zadoščenje, smisel?

Pomembno je, da delaš tisto, kar čutiš, saj tako ne moreš "fejkati", biti izumetničen. Že precej let sem v tej glasbi, ker se v njej dejansko dobro počutim. Sicer pa je verjetno odvisno od posameznika, jaz sem odraščal v slovenski Istri, na eni strani imam nonote Istrane, na drugi strani Slovence. Imel sem srečo, da sem glasbo izkusil že zelo zgodaj. Korenine ostajajo. Tudi rockersko obdobje je še vedno z menoj. Kot mi je nedavno rekel prijatelj, da akustično kitaro igram, kot da bi igral električno (smeh).

Je pomembno, da se človek odklopi, tako kot se vi, glasbeniki, da se pokažete v najbolj naravni luči, tako kot s(m)o se ljudje bolje spoznali med epidemijo, ko smo bili bolj sami s sabo in najbližjimi?

Ja, to je pomembno. Nenazadnje smo počaščeni, da imamo delo, ki nas uspe "odštekati" iz vsakdana, čeprav se potem nazaj "prištekaš". Nekako sem našel vlogo na odru, da sem tak kot sicer, da sem tudi na odru bos. Gre za to, da se tako počutim. Pozimi sem pač v sandalih. Nimam nič proti tistim, ki na odru igrajo lik. Sem oboževalec Bowieja, nimam težav s tem. Glasbeniku na odru pač verjameš, jaz po navadi vprašam, kje je črna bevanda, haha.

Pesmi v tradicionalnih narečjih razen Primorcev ostali težko razumemo, morda še težje kot pri Iztoku Mlakarju, kaj nam svetujete?

Z Istro se ukvarjam že nekaj časa, na različnih ploščah. Vedno jo vzamem s seboj na plošče, imel sem različne izlete, a ko se obrnem proti njej, me vedno čaka z odprtimi rokami. Pred nekaj leti sem začutil, da je to del mojega poslanstva. Istro predstavljati tako s svojimi skladbami kot s priredbami ljudskih pesmi. Že to, da me nekdo vpraša, kaj pomeni določen naslov, pomeni, da sem pričaral zanimanje za našo kulturo in običaje. Zanimivo je, da po Sloveniji ljudje pojejo istrske pesmi.

Rudi velja za istrskega trubadurja in je, poleg Iztoka Mlakarja, v dobrih dveh desetletjih postal sodobna primorska legenda.
Rudi velja za istrskega trubadurja in je, poleg Iztoka Mlakarja, v dobrih dveh desetletjih postal sodobna primorska legenda. FOTO: Boštjan Tušek

Vas pri ustvarjanju bolj vodijo tradicija in korenine ali bolj ljubezen?

Čez ljubezen je ni, zagotovo je na prvem mestu. Že od rojstva. Istra pa me je skozi razvoj, evolucijo, ves čas spremljala. Težko o tem govorim objektivno. Leta nazaj sem se odločil, da ne bom več samo kritiziral, temveč bom poskušal pokazati pot. Dokazano je, da lahko glasba spremeni svet. Že od takrat, ko je človek začel tolči po kamnih, da se je sporazumeval. Glasba je lahko samo glasba. Da ni večjega superlativa, kot da ji daš istoimenski pridevnik.

Z Alenko Gotar ste bili v Helsinkih leta 2007, zmagali ste na Slovenski popevki 2014, na Melodijah morja in sonca, kako gledate na festivale, so se po vaše solidno nadgradili, ali so glasbeno in vizualno ostali tam nekje v 80., 90. letih?

Sem zagovornik festivalov, četudi zdaj že nekaj let nisem resneje sodeloval na njih. Na njih sem se pokazal širšemu trgu, čeprav sem imel za seboj že nekaj plošč. Na eni strani so glasbeniki, ki imajo dosti za povedati o festivalih, po eni strani upravičeno, po drugi pa tudi ne, saj lahko sodeluješ, jih pa hkrati ne sooblikuješ. Prepričan pa sem, da imajo festivali in ljudje, ki te zadeve obvladajo, potencial, da bi jih lahko dvignili na višji nivo. Upam, da bo tako.

Kako se človek počuti, ko ima svoj vinil, sliši se odlično, mastering je drugačen kot za digitalne nosilce. Sliši to samo izostreno uho, koliko vam osebno to pomeni?

Meni pomeni največ, da je izdelek dober in da stojim za tem izdelkom. Na dvojno ploščo sem zelo ponosen, to sem si želel že nekaj let. V bistvu se je zgodilo naključje, ker je bil to koncert v sklopu ciklusa Šelestenja v studiu Radia Koper. Tri dni pred snemanjem sem tehniku predlagal, da bi zadevo posneli, in kmalu se je posnetek znašel na spletu. Poslušal sem ga, bil mi je všeč, poklical sem urednika in sva se takoj strinjala, da je treba zadevo izdati. In prva stvar, ki sem jo naredil, je to, da sem vanjo zaril nos, da sem začutil vonj po novem.

Večina se izogiba povezav s covidom-19, vi pa ste napisali, da je bila posneta med epidemijo. Svoje občutke, entuziazem ste prelili v izvedbo ...

Veseli smo, če smo skupaj in muziciramo, kar je platforma za vse. Hkrati pa je plošča odraz časa, snemana je bila v obdobju, za katerega bo moralo preteči še kar nekaj časa, da bo šlo v pozabo. Verjamem pa, da bi nastal enak izdelek tudi, če ne bi bilo epidemije.

Korona koncerti, spletni prenosi so bili brez občinstva, zdaj končno nastopate v živo, čutite, da so ljudje zdaj bolj veseli, ko po letu in pol spet lahko (vsaj zaenkrat) hodijo na koncerte, čutite to, ko nastopate?

To je bilo čutiti že lansko poletje, ko je bila podobna situacija. A lani se ni dalo organizirati toliko dogodkov kot letos. Se ne dotikamo te teme, a se z odra dobro vidi iskrice v očeh, voljnost sodelovanja, kretnje, kar se preliva v koncertno sinergijo med izvajalcem in občinstvom. Ki jo oboji čutimo.

Koliko izkušenj potrebuje človek, da mu postane udobno v svoji koži, da ve, kaj dela, da neobremenjeno uživa na odru, ali še vedno obstaja določena trema, negotovost, v luči morebitnih pričakovanj kritiške in splošne publike?

Najprej je zagotovo to, da moraš ljubiti, kar počneš, da moraš imeti rad svoje delo. Da greš čez sebe, narediš nekaj več, kar sicer ne bi. Imamo veliko srečo, da počnemo, kar smo si želeli že od otroštva, o čemer smo sanjali.  

Ko za pesem Dolgo nisva pila s pijačo v roki na oder (ne)napovedano "uleti" Hamo ...
Ko za pesem Dolgo nisva pila s pijačo v roki na oder (ne)napovedano "uleti" Hamo ... FOTO: Boštjan Tušek

Kaj vam pomeni več, da vas obožujejo študentje in študentke, ko s Hamom pojeta Dolgo nisva pila, zmaga in čestitke na kakem festivalu ali dejstvo, da vas imajo v slovenski Istri za trubadurja?

Vse to bi najraje izenačil, težko bi se opredelil. Kogar koli osrečiš, če mu daš nekaj s svojo glasbo, svojo energijo, in če to dobiš nazaj, si zmagal. Zavedati se moramo, da je lepo dati in dajati. In skozi glasbo lahko daš veliko.

Kakšna je vajina zgodba s Hamom, velja tisto, da se nasprotja privlačijo?

Niti niso taka nasprotja. Srečevala sva se v neki televizijski oddaji in tudi na pijačah po njej. Ker pa ima zapestnico, kot jo ima Keith Richards, sem mu enkrat to omenil in ne bom pozabil njegovih oči, češ, kako pa jaz to vem. Sem pa v bistvu Beatles po naravi, čeprav Stonese poznam bolje kot Beatle, čeprav sem zrasel s slednjimi. Kar mi je v veliko pomoč tudi pri skladanju. Svojo "ljubezen" pa sva peljala naprej ali, kot pravi Hamo, je to ljubezen z žaljivkami.

Ljudje hvalijo vašo iskrenost in talent ter pravijo, da vam verjamejo. Kako to komentirate?

Ves čas sem sledil svojemu instinktu. Ki mi je velel, da moram iti tja, kjer čutim lepoto, dobroto, dobro energijo. In verjetno se to s časom nakopiči. Četudi vsak teden naredim kakšno napako, a če smo pri nasprotjih, zagotovo tudi brez tega ne bi bilo lepega.

Koronavirus pasica nova
  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (3)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ervirus
18. 07. 2021 10.52
+1
66 66
18. 07. 2021 10.45
+0
A je pozimi tudi brez štumfov?
zurbrigen
18. 07. 2021 10.26
-1
aaaaammmm rudi, hamo kdu so teli ankoul slajšu za njeh ?