CANNONS - Fever Dream

Vzpon kalifornijskega pop tria je nežen manever. Tretji album zasedbe je prav te sorte. Božanje poslušalcev se zdi še najbolj pravšnja razlaga njegove vsebine. Cannons so ekipa brez bobnarja, zato pa s toliko bolj veščima instrumentalistoma, ki svoji kitaro in basovsko kitaro na portretnih troplanih izpostavljata bolj kot klaviature oziroma elektroniko, ki med drugim skrbi tudi za ritmične odmerke njihovih songov. Ti posebej ostre dinamike niti nimajo. Pri Cannons se vse začne in tudi končna tam nekje pri stopetih udarcih na minuto. Idealno, res. Ugodje, ki sledi songovski taktiki Cannons, navdušeno dopolnita dva elementa. Najbolj očiten je glas prelepe pevke Michelle Joy. Ta poje praktično enako kot švedska prvakinja temnejšega indie-popa Lykke Li. Ob tem da so tudi vseprisotni sintetizatorski spremljevalci osnovnega plaho zadržanega disco groova zelo funkcionalni. Celotno zvočno sliko prikupnega benda postavljajo ob sorodstveni bok angleški postavi Metronomy. Joyeva po videzu sicer močno spominja na Gwen Stefani, toda zelo utrujeno, da ne rečem malce zakajeno verzijo le-te. In če z asociacijami, ki jih sproža enajsterec spogledljivih in zasanjanih napevov nadaljujemo, se nekje na dnu bilančnega spiska srečamo tudi s primerjavo med hitično Hurricane in novodobno zimzelenko Young Folks, to je tistim žvižgajočim super hitom Švedov Peter Bjorn & John (2006). Vzemite Cannons, ko greste na pot ali pa klečat v kot.

Ocena: 4