Lindemann: Mož za ognjem

Till Lindemann se je rodil 4. januarja 1963 v Leipzigu v Vzhodni Nemčiji. Odraščal je v vasi Wendisch-Rambow blizu Schwerina, njegov oče Werner, ki je leta 1993 umrl zaradi raka na želodcu, je bil pesnik in avtor otroških knjig, njegova mati, Brigitte (Gitta) pa je bila novinarka, ima tudi šest let mlajšo sestro Saskio. V mladih letih je obiskoval športno šolo pri športnem klubu Rostock, kjer je treniral kot plavalec, starša pa sta začela živeti ločeno, četudi se nista nikoli uradno ločila.

Da bi ga obvarovali ulice, so ga starši vpisali v plavalno ekipo, ki je bila blizu doma, ker je bil nadarjen plavalec, so ga poslali v internat (Sportschule Rostock), kjer je bil učenec in član plavalne ekipe do leta 1978, ko je poleti sodeloval na evropskem mladinskem prvenstvu v plavanju v Firencah. Že takrat je imel težave z avtoritetami, govorilo pa se je tudi, da si je v šolskih letih strgal trebušno mišico. "Športna šola mi pravzaprav nikoli ni bila všeč, bila je zelo intenzivna, a kot otrok se nimaš kaj pritoževati in delaš, kar moraš," je nekoč izjavil in priznal, da ni bil dovolj dober za uvrstitev v olimpijsko ekipo, čeprav je bil med treningi za olimpijske igre leta 1980.

Leta 1985, ko je bil Lindemann star 22 let, se mu je rodila prva hči Nele, Till se je z njeno mamo poročil, a sta se kmalu ločila in Nele je sedem let vzgajal sam. "V mlajših letih sem igral bobne v punk skupini in studio smo imeli v hiši, kjer sem živel. Sedem let sem bil oče samohranilec in vzgajal hčerko, danes pa vzgojo delim z njeno mamo, ker sem šest mesecev v letu odsoten z skupino," je povedal v enem od intervjujev. Ima še eno hčer, Marie Louise, ki se je rodila v začetku 90. let, imel naj bi še dva sinova, a kaj več ni znanega. Nikoli se ni ponovno poročil, čeprav je znan po tem, da je imel veliko zvez in razmerij.

Pred ustanovitvijo so bili nekateri člani povezani s punk rock skupinama Feeling B in First Arsch, nato pa so se leta 1994 kot Rammstein poleg Lindemanna zbrali še kitarista Richard Kruspe in Paul Landers, basist Oliver Riedel, bobnar Christoph Schneider in klaviaturist Christian "Flake" Lorenz. Leta 1995 so izdali debitantski album Herzeleid, ki se je sprva slabo prodajal, pospešek pa jim je dalo sodelovanje z režiserjem Davidom Lynchem, ki je nekaj pesmi (Rammstein, Heirate Mich) uporabil v svojem filmu Izgubljena cesta.

Drugi album Sehnsucht (1997) je debitiral na 1. mestu nemške lestvice, podali so se na skoraj štiriletno svetovno turnejo, na njem sta bila uspešna singla Engel in Du hast, posneli pa so tudi uspešen živi album in DVD Live aus Berlin (1999). Rammstein so hitro postali prvaki odrskega šova, sploh zaradi vse pirotehnike, ki so jo uporabljali, po zaslugi le-te pa je njihov šov, sploh v novem tisočletju, postal ena najbolj norih in dodelanih koncertnih izkušenj v modernem rokerskem univerzumu.

Nadaljevali so z uspešnimi albumi Mutter (2001), Reise, Reise (2004), Rosenrot (2005), koncertnim albumon Völkerball (2006), Liebe ist für alle da (2009), Rammstein (2019) in Zeit (2022). Manj kot kariera z Rammstein pa je poznana Lindemannova samostojna kariera, znano je, da je leta 2002 izdal celo pesniško zbirko, knjigo z naslovom Messer (Nož), ki je polna apokaliptičnih podob smrti, propadanja, ljubezni in norosti. Čeprav je pevec pred kakimi dvajsetimi leti govoril, da bi se rad upokojil pri petdesetih, se to (seveda) ni zgodilo, zanimivost pa je tudi ta, da je menda prav spreten v igranju harmonike.

Lindemann je leta 2014 ustanovil super-duo projekt Lindemann, v katerem je bil poleg njega še švedski multiinstrumentalist Peter Tägtgren, poznan iz zasedb Pain in Hypocrisy. Skupaj sta izdala dva albuma Skills in Pills (2015) in F & M (2019), Tägtgren je zasedbo zapustil leta 2020, Lindemann pa nadaljeval sam ter izdal svoj prvi povsem "solo" izdelek Zunge konec leta 2023. Album je bil letos izdan ponovno, pod naslovom Zunge 2025, izdaja pa vključuje originalni album skupaj z devetimi dodatnimi skladbami, od katerih tri še niso bile izdane, ter več remiksov.

Če je glasba Rammsteinov industrijski metal z močnimi kitarami, ritmičnim "mašinskim" zvokom s simfoničnimi elementi, kombinacija težkih riffov, elektronskih tekstur in dramatičnih refrenov, je dejstvo, da gre za zelo strukturirano in "vojaško natančno" glasbo. Pri zasedbi Lindemann pa je zvok bolj raznolik in eksperimentalen. Prvi album je v industrijsko-elektronskem slogu z melodičnimi podtoni in pop-rock vplivi. Tudi drugi album (F & M), ki ga je še vedno produciral Tägtgren, je bil bolj temačen, bolj v slogu Rammstein, a manj natančen in zvočno bolj igriv kot Tillova matična zasedba. Po odhodu Tägtgrena je Till nadaljeval z Lindemann kot samostojnim projektom, glasba pa je postala še bolj ekstremna, s pridihom teatralnega metala, temnih balad in eksperimentalnih zvočnih pokrajin.

V kakšne globine bizarnosti se spušča Lindemann, se da videti v njegovih videospotih, ki so še bolj ekstremni, bolj krvavi, bolj odbiti, kot si jih je privoščil v matični zasedbi, zagotovo pa so njegovi izdelki všeč vsem ljubiteljem grozljivk in drugih cinefilskih bizarnosti. Till je s svojo spremljevalno zasedbo, v kateri ima kar štiri ženske, trenutno na turneji Meine Welt, s katero se bo čez slab mesec oglasil tudi v nam bližnjem Zagrebu, sicer pa bo imel do konca leta kar 25 koncertov v sedemnajstih državah, v začetku prihodnjega leta pa se podaja tudi na turnejo po Avstraliji.

"Till se velikokrat opeče, a mu je bolečina všeč," je o njem dejal kolega, bobnar Christoph Schneider. Na odru ga večkrat zanese v mazohistična dejanja, saj mu nista tuja bičanje in udarjanje po glavi z mikrofonom, dokler ne začne teči kri. V Lindemann je velikokrat nastopal v rdeči barvi, zagotovo pa je dinamika, ko je v družbi žensk na odru, drugačna kot v matičnem bendu.

"Osamljenost mi včasih da mero ustvarjalnosti – spiješ še en kozarec vina in se počutiš še slabše. Umetnost ne deluje brez bolečine; umetnost obstaja tudi zato, da kompenzira bolečino," so njegova razmišljanja o osamljenosti, umetnosti in bolečini. Lindemann je zagotovo unikum na trenutni glasbeni sceni, saj ga odlikuje njegov neponovljivo močni bariton, hkrati sta njegov nastop in pojava teatralno-ekspresionistična, besedila poetično-provokativna, da o samem performansu ne izgubljamo besed. "Ljubezen je kot cvet, tudi najlepša vrsta umre," je nekoč izjavil mogočni frontman in težko se je z njim ne strinjati.