Live Aid: Dan, ko si moral biti zraven

Najprej je bila ideja, ki se je porodila v glavah Boba Geldofa (Boomtown Rats) in Midgea Urea (Ultravox, Visage), ko sta obiskala Etiopijo in videla vso bedo in lakoto, ki jo je premogla takratna Afrika. Za božič 1984 je tako na prvo mesto britanske lestvice skočila pesem Do they know it's Christmas, ki jo je produciral Ure, prepevali pa so jo večinoma britanski zvezdniki, zbrani pod imenom Band Aid. U2, Paul Young, Wham!, Boy George, Spandau Ballet, Duran Duran, Status Quo, Sting, Bananarama, Heaven 17, skoraj ni da ni, vsi, ki so kaj takrat pomenili, so bili zraven. No, z nekaj izjemami. Pesem je bla neverjeten uspeh, saj je v petih tednih kraljevanja na britanski lestvici singlov presegla prodajo treh milijonov izvodov, kar je kasneje presegel zgolj Elton John, ko je leta 1997 posvetil svojo Candle in The Wind pokojni princesi Diani. Singel je prinesel 44 milijonov takratnih zelencev dobička, Live Aid skupaj pa več kot 127 milijonov.

 Spomladi leta 1985 so se nekaj podobnega spomnili še Američani, ki so se združili kot USA For Africa, ter posneli pesem We Are The World, ki sta jo napisala Michael Jackson in Lionel Richie. Zapeti so jima pomagali še Bob Dylan, Harry Belafonte, Tina Turner, Brice Springsteen, Cyndi Lauper, Diana Ross, Al Jarreau, Dionne Warwick in številni drugi. Pesem je bila velik uspeh, z vso kampanjo pa so za Afriko zbrali okoli 150 milijonov zelencev.

Krona vsega pa je sledila 13. julija 1985, ko sta se na londonskem stadionu Wembley in filadelfijskem stadionu JFK odvila dobrodelna koncerta za lačne v Afriki. Londonski koncert je v živo spremljalo okoli 72 tisoč ljudi, ameriškega pa skoraj 90 tisoč. In seveda milijoni po vsem svetu pred televizijskimi zasloni in radijskimi sprejemniki. Geldof se je namreč domislil, da bo to prvi spektakel, ki ga bo prek satelita spremljal ves svet.

Takrat smo bili vsi prepričani, da je to preprosto treba gledati. In posneti kako pesem prek radia. Nove BASF avdiokasete in prst na gumbu "pavza" pripravljen, da magnetni trak začne zapisovati tiste pesmi, ki si jih pač želel posneti, a brez pretiravanj, saj je šlo na eno stran urne kasete zgolj trideset minut, na 90-minutne pa kajpak petinštirideset.

Točno ob dvanajsti uri po britanski uri se je pričelo, ko sta več kot 70-tisočglavo množico pozdravila princ Charles in princesa Diana. Nato pa so na oder prišli britanski boogie rock prvaki Status Quo, ki se jih je nekaj pesmi slišalo malce na pol, pač začetne zvočne težave, a začelo se je s (primerno) pesmijo Rockin' all over the World. Paul Weller s svojo zasedbo The Style Council je bil morda malce manj znan pri nas, zagotovo pa se ga je kdo spomnil iz The Jam, so pa za njim nastopili The Boomtown Rats z Geldofom na čelu, ki so postregli tudi s svojo I don't like mondays. Zanimiva anekdota je bila tudi ta, da naj bi Midge Ure bil kasneje jezen na Geldofa, ker naj bi se Bob "uštulil", da je nastopil pred Urejevo zasedbo Ultravox, da sta Boba videla tudi Charles in Diana, nato, ko je bil na odru Ure, pa sta že odšla. Ure se je sicer menda strinjal, da nastopi kasneje, a je čez leta priznal, da ga je Bob nehote prevaral. Vseeno pa so Ultravox izvedli svoja megahita Dancing with tears in my eyes in Vienna.

Kakšen frajer se nam je v črnem dolgem plašču zdel Tony Hadley, ki je s svojimi Spandau Ballet izvedel Only when you leave in True, kasetofoni in redki videorekorderji pa so veselo brneli. Adam Ant in Elvis Costello nista preveč prepričala, zato pa toliko bolj zlati fant osemdesetih Nik Kershaw, ki ni mogel zgrešiti s hiti Wide boy, Don Quixote, The Riddle in Wouldn't it be good.

Mega popularna in milo zveneča Sade Adu je navdušila z znano Your love is king in dala vedeti, da v živo zveni ravno tako dobro, če ne boljše kot na ploščah. Vmes smo lahko spremljali celo prispevke z Japonske, Nizozemci so pokazali posnetek B.B. Kinga z enega od tamkajšnjih festivalov, videli pa smo tudi jugoslovanski prispevek k Live Aidu, YU Rock misijo, ki je posnela dobrodelno pesem Za milijon godina, kjer so med drugim peli Bajaga, Aki Rahimovski, Oliver Mandić, Jasna Zlokić, Marina Perazić, Željko Bebek, sodelovala pa sta tudi naša Anja Rupel in Zoran Predin, a žal nista imela svoje vrstice v skladbi.

Izmenjaje sta nastopila Sting in Phil Collins, prvi je postregel z nekaj pesmimi The Police, Collins pa s svojima uspešnicama Against all odds in In the air tonight. No, Collins se je potem usedel na letalo concorde ter odletel v Filadelfijo, da je nastopil tudi tam, na letalu pa srečal Cher, ki za koncerta sploh ni vedela, in potem odšla na ameriškega in na koncu pomagala zapeti We are the world.

Svoj prispevek sta v Londonu dala tudi Howard Jones in Bryan Ferry, bolj vroč zvezdnik osemdesetih pa je bil nedvomno Paul Young, pevec prvih verzov Do they know it's Christmas, kar je zapel tudi na začetku svojega nastopa, poleg hitov Come back and stay in Every time you go away, na oder pa za eno pesem povabil tudi visoko nosečo Alison Moyet (poznano tudi iz dua Yazoo).

Poleg kasnejših Queen so bili osrednja zasedba dneva zagotovo U2, ki so ponosno zastopali irske vrste in rodni Dublin, med množico so plapolale njihove zastave, doživeli smo ultimativno izvedbo pesmi Sunday bloody sunday, ter epsko, skoraj 13-minutno Bad, med katero je pevec Bono skočil do prvih vrst, izbral srečnico, ki je z njim zaplesala na odru in se tudi z njim poljubila. U2 so s tem nastopom zapečatili svetovno prepoznavnost, saj če jih kdo ni resno jemal dotlej, je bilo po tem nastopu jasno, da so na pragu tega, da osvojijo ves svet. Kar se je s kasnejšo ploščo The joshua tree tudi zgodilo.

Medtem so se pričeli tudi nastopi v ZDA, kjer je bila ena prvih Joan Baez, ki jo je predstavil Jack Nicholson, ki ni pozabila zapeti Amazing Grace, potem The Hooters, The Four Tops in Billy Ocean, ki nas je tista leta zabaval s pesmima Carribean queen in Loverboy. Eden bolj markantnih nastopov kakega kultnega benda je bil tisti Black Sabbath, ko so izvedli tudi Iron Man in Paranoid. Kot prvi in edini rap bend pa so nastopili Run DMC, takrat še precej na začetku kariere, bolj rockersko pa nadaljevali Rick Springfield, REO Speedwagon, Crosby, Stils & Nash ter heavy metalci Judas Priest. Svoj lonček sta v Filadelfiji pristavila tudi popularni Kanadčan Bryan Adams in ameriški ljubljenci The Beach Boys.

Dire Straits so v Londonu s Stingom izvedli Money for nothing ter ritmično Sultans of swing. A "glavna jed" je prišla okoli pol osme ure zvečer, po naši uri. Sploh ni pomembno, ali so bili Queen takrat nekje "tam-tam" s svojo kariero, vseeno so se pustili prepričati in nastopili, na Live Aidu, saj so menili, da bi bila to zanje dobra poteza, poleg dobrodelne note, seveda. Ali je Freddie že vedel in povedal ostalim članom, da je okužen z virusom HIV, pa spet ni bilo ravno relevantno. Kot tudi ne ugibanje, ali je imel vidno erekcijo v belih kavbojkah zaradi tega, ker ga je ob odru spremljal njegov partner Jim, ali morda zato, ker je imel v mezincu celoten wembleyjski stadion že ob prvih taktih pesmi Bohemian Rhapsody. Kdor se v teh dvajsetih minutah ni za vedno zaljubil v njihovo glasbo, mu morda ni prav veliko jasnega. Take popolnosti najbrž nismo bili deležni nikoli več, saj so Freddie, Brian, Roger in John dali od sebe vse in še več. Za njihov nastop so bojda še posebej "našponali" jakost zvoka, pesmi pa je zasedba izvedla "v nulo", kot da je to zadnjič in da ji gre za življenje. Brez dvoma življenjska predstava benda na vrhuncu, tako dobro, da se človek, ki ima "glasbeno občutljive možgane" lahko od same sreče zjoče znova in znova. Čista perfekcija glasbe in šova neponovljivega frontmana, ki ga, po svoje, nihče ne more in ne bo nikoli presegel.

Pesem Dancing in the street Davida Bowieja in Micka Jaggerja bi po prvotni ideji morali slišati simultano na obeh celinah, a tehnika ni najbolje služila, zato so zavrteli zgolj videospot, podobno kot se je prenos izgubil med nastopom zasedbe Simple Minds v Filadelfiji, med nastopom The Who, pa je pregorela varovalka, da je bil ravno tako prekinjen. V ZDA so nastopili tudi The Pretenders, Santana in Kool & The Gang.

Elton John je zapel I'm still standing, Bennie and the Jets in Rocket man, nato pa mu je še Kiki Dee pomagala zapeti Don't go breaking my heart, George Michael pa Don't let the sun go down on me. Ob zaključku dneva, ko je sonce že zašlo, sta se na oder vrnila Freddie Mercury in Brian May, preden ni na oder prišel še zaključni gost večera, nekdanji Beatle Paul McCartney, ki je zapel Let in be, a mu je polovico pesmi nagajal mikrofon. Dokler se mu niso pridružili še ostali izvajalci tega dne na Wembleyju, da so družno zapeli Do they know it's christmas, ura pa je pri nas kazala že nekaj čez triindvajset.

V Filadelfiji je pred tem svoje prve uspešnice zapela Madonna, ki je izvedla Holiday in Into the groove, sledili pa ji je rocker Tom Petty, nato pa Kenny Loggins s svojo Footloose, The Cars, Neil Young, Thompson Twins, Eric Clapton in Phil Collins, ki je medtem že priletel iz Londona in bil tako edini, ki je nastopil na obeh koncertih, na obeh straneh Atlantika. Collins je bil medtem še "kriv" za neuradno ponovno združitev Led Zeppelinov, ko je Plantu, Pageu in Jonesu pomagal, ko se je usedel za bobne, da so izvedli hita kot sta Whole lotta love in Stairway to heaven.

Eden bolj vročih nastopov je bil, poleg Madonne, najbrž tisti, ko so oder zavzeli "lepi fantje" iz Birminghama, Duran Duran, ki so izvedli A view to a kill, med katero je glas pevca Simona Le Bona simpatično "škripnil", a so jim zagotovo vsi odpustili, ko so izvedli še vsem dobro poznane Union of the snake, Save a prayer in The reflex. Soul diva Patti LaBelle je zapela Lennonovo Imagine in Dylanovo Forever Young, zatem pa sta oder zavzela še Hall & Oates z vsem dobro poznano Maneater in še kupom priložnostnih duetov.

Da Rolling Stonesi takrat niso bili v najboljših odnosih, priča dejstvo, da je Mick Jagger nastopil s svojimi samostojnimi pesmimi in funkoidno stonesovsko Miss You, nato se mu je za duet pridružila Tina Turner, da sta izvedla skladbi State of shock in It's only rock'n'roll. Če še kdo verjame, da ji je Jagger "pomotoma" odpel krilo se zagotovo moti, saj je bilo vse del skrbno načrtovane koreografije, Tina pa je pokazala, kako seksi je lahko ženska pri petinštiridesetih. Šele, ko je Jagger odšel z odra, sta v družbi Boba Dylana nastopila kitarista Stonesov Keith Richards in Ronnie Wood. Pozabili niso niti na Blowin' in the wind, za sam konec pa so vsi nastopajoči za veliki finale družno izvedli še We are the world.

Nekateri so za enega najslabših označili Phila Collinsa, ki se je med Against all odds v Londonu zmotil, Robert Plant je bil praktično brez glasu, zato kasneje tudi ni dovolil, da bi bil na uradnem DVD-ju Live Aida, Duran Duran so zamerili glasovni "kiks" Le Bona, The Who so imel kup tehničnih težav, Crosby, Stills & Nash pa so bili docela razglašeni.

Bolj zanimivo je morda dejstvo, kje so bila velika imena kot so Bruce Springsteen, Van Halen ali Talking Heads, ki so nastop, zanimivo, zavrnili. Prav tako so manjkale britanske zasedbe Culture Club (četudi je Boy George sodeloval pri Band Aidu), Eurythmics ali Tears for fears, kot tudi ni bilo Michaela Jacksona, Princea oz. Cyndi Lauper ter Billyja Joela, ki sta sodelovala pri USA for Africa. Spet drugi niso bili zadovoljni nad dejstvom, da je bilo med nastopajočimi premalo temnopoltih.

Zame je bi to neverjeten prizor, da sem lahko pri še ne desetih letih lahko v živo spremljal kaj tako velikega. Zagotovo je tudi Live Aid s svojo veličastnostjo in vsem kar je ponudil, z dobrodelno noto vred, tlakoval moje zanimanje za glasbo in čustvom, ki me spremljajo, ko jo poslušam že zadnjih šestintrideset let. Live Aid je svetu pokazal, da lahko glasba premika meje in pomaga. Vsem, ki smo bili zraven, četudi prek satelitskega prenosa, smo bili prepričani, da smo priče nečemu veličastnemu, kar je ta nepozaben dogodek brez dvoma bil. Neponovljiv košček glasbene zgodovine, ki se ga splača videti ponovno, že samo zaradi nekaterih izvajalcev (Queen, U2, Bowie, Tina & Mick), hkrati pa tudi opomin na čase, ko je glasba združevala ljudi zaradi nje same, zaradi druženja in iskrenih dobrodelnih namenov, brez svetovnega spleta, družbenih omrežij in mobilnih telefonov. Morda se sliši nostalgično, a če beremo današnje komentarje mladih generacij, so prav osemdeseta eno od obdobij, v katero bi se večina rada vrnila, da bi podoživeli to, kar s(m)o tisti, ki s(m)o takrat odraščali. Podobno kot bi se mi radi vrnili v čas Beatlov, Jimija, Janis, Woodstocka ali punka ...