'Ljudje, ne sekirajte se, ko boste šli na plažo, se spomnite name'

Koroški kantavtor Adi Smolar je vedno slovel po svojih hudomušnih pesmicah, takih, ki so opisovale študentske žure, popivanje, v Pasjih dnevih je "izumil" pojoča psa, pel o tem, kako v Slogi vrtijo pornografijo, hkrati pa vedno vztrajal, da je v vseh obdobjih dolgoletnega ustvarjanja pisal tako lahkotne kot tudi tiste resnejše pesmi.

Smolar je v vseh teh letih napisal okoli dvesto pesmi, katerih večina se je znašla na petnajstih albumih, "obdelal" pa je praktično vse, od poetov, grobarjev, pa do telesnih izločkov in tja do resnejših tem, osamljenosti, smrti in minljivosti. Smolar je zdaj v letu, ko praznuje 60. rojstni dan, pripravil tudi koncert v prestolnici, kjer je ljudi zabaval nič manj kot tri ure. Pravzaprav je pripravil poseben program v treh delih, kjer se je sprehodil skozi svojo kariero, pri kateri so mu največ pomagali Leteči potepuhi, pihalna sekcija in orgličar Damir Jazbec.

Adi je posebej zdaj, v krepkih zrelih letih, pravšnji zgled, kako je človek lahko dober in pozitiven, da dela dobro ljudem okoli sebe, hkrati pa je zagovornik zmernosti, strpnosti in pozitivnega razmišljanja. "Včasih so me spraševali, kdaj se bom zresnil, se zredil, se spravil v red, danes pa mi rečejo, 60 let? Dobro izgledate, gospod Smolar, kar sploh ni tako slabo," je že na samem začetku hudomušno ugotovljal Adi, ki je v desetletjih kariere Slovenijo s kitaro že neštetokrat prečesal podolgem in počez. Adi je namreč človek, ki gre rad med ljudi in se njimi pogovarja in jim zapoje. "Verjamem, da če bi se sredi noči kje izgubil in bi potreboval pomoč, da bi mi ljudje priskočili na pomoč," nam je nedavno priznal v intervjuju.

Kar se tiče občinstva v ljubljanski Cvetličarni, bi lahko dejali, da so ga posvojile tudi mlajše generacije poslušalstva, od dijakov in študentov naprej, zagotovo pa so bili številni na kakem njegovem koncertu že v mladosti, s svojimi starši. Delež je bil tudi starejše publike, hkrati pa je dejstvo tudi to, da ima Smolar zagotovo bolj natrpano dvorano v marsikaterem slovenskem kraju ali vasi, kjer ga bržčas bolj cenijo in je to, da ga gostijo na koncertu, najbrž večji dogodek in slavje kot koncert v prestolnici, kjer se vsak dan zvrsti kar nekaj dogodkov in glasbenih koncertov.

Nedvomno je bil zanimiv prerez njegovih pesmi, ki smo jih nekatere slišali v bendovski različici, skupaj z bobni, oglicami in več kitarami, ki dajejo dodatno dimenzijo, Adi pa jih je tudi, po svoje, skušal zapeti morda za kanček drugače kot smo jih vajeni na njegovih običajnih nastopih, ko jih večinoma slišimo zgolj ob spremljavi njegove "zveste ljubice" – akustične kitare.

Srednji del koncerta je posvetil prav temu, ki si je zasedba vzela nekaj premora in prav takrat smo lahko slišali tisto o rolici papirja in tisto, da se nikamor ne mudi, da je časa še dovolj. Ob teh, niti ne nujno smešnih pesmih, ki imajo resno poanto, smo lahko Adija doživeli v najbolj "čisti" obliki in njegovem prvinskem kantavtorskem bistvu. Če morda zdaj ni več toliko študentsko zafrkantski, je morda raje bolj življenjski in realističen. Njegove pesmi pa morda, prej kot zgolj hudomušno zabavajo, raje opogumljajo, tolažijo in svetujejo, kako naj ljudje bolj kvalitetno živijo.

Smolar je tako za sam konec pripravil še svoje največje zimzelene pesmi, na oder povabil celo sina, občinstvo pa ga je domov spustilo šele po slabih treh urah. Od vsega, kar je povedal, pa si, poleg sporočil pesmi, lahko zapomnimo vsaj tri stvari. In sicer, da se moramo imeti radi, da se ne gre preveč sekirati in da smo srečni lahko le v družbi srečnih ljudi, zato se moramo truditi, da ljudi okoli sebe osrečujemo, kolikor jih le lahko. Zaželimo mu lahko samo, da bi se še naprej tako dobro držal, kot sam pravi, se počuti star petnajst do dvajset let mlajše od svojih dejanskih let, ter da bi še dolgo razveseljeval ljudi ter razdajal svoje pozitivne misli in energijo.