Lovšin: Najbolj grozen je 'dolgcajt' v glavi

Legendarni Pero Lovšin, ki bo konec junija dopolnil 66 let, je v nekem svojem nedavnem zapisu poudaril, da "kdor se točno spominja, kaj se je dogajalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, da tistega zagotovo ni bilo zraven". Glede na njegov ugled v domačih rockerskih krogih, mu res ni težko verjeti. Za Pankrte je dejal, da so sami "šibali pank in šli skozi šolo rokenrola", kar je še kako res, sploh če vzamemo na um, da so leta 1980 izdali prvi slovenski pank album Dolgcajt, ki je bil ob pomoči Igorja Vidmarja in Gregorja Tomca, veliki met in preboj napredne domače glasbene scene v času političnega in socialnega dolgcajta.

Moderen zvok mladostniškega upora, v katerega je Tomc zapakiral tudi politične konotacije (Za železno zaveso, Totalna revolucija, Civili in vojaki), je bila naša različica zvoka, ki so ga mladci, ki so poslušali Sex Pistols, The Kinks in še koga, prenesli v slovenski, takrat pravzaprav še jugoslovanski, prostor. Čas, ko je bil brezup in dolgcajt vsakdana še kako živ, Pankrti pa so s svojim razgrajanjem uperili prst prav vanj. In mladina je poskočila z njimi.

"Nč se ne premakne", je pred štirimi desetletji rjovel Pero, ki je hkrati dajal vedeti, da "hoče doživeti vse naenkrat, čim hitreje in čim močneje", kot se je lepo nekje izrazil. Da je Dolgcajt nedvomni kulturni mejnik na domači glasbeni sceni, ni dileme, do posebne naklade 700 izvodov pa so ob lanski 40-letnici tega kultnega albuma prišli tudi zbiralci in vinilni navdušenci, ki ga imajo zagotovo na domači polici s ploščami.  

In še kako res je, kar BIGor v času koronske izolacije ugotavlja v spremni besedi ob jubilejni izdaji, da "četudi se muzika sliši starikavo in je iz nekega drugega časa, se nam zarije v uho z direktnimi in aktualnimi teksti ter ostrimi slogani in refreni. Nič se ne premakne, ni več upanja, ni več akcije, nič se ne more spremeniti, še naprej nas obkrožajo lepi in prazni. Medtem ko se nam podgane smejijo iz kanalov, se sprašujemo, kdo so ti ljudje. Dolgcajt gori kot ogenj upora in osvoboditve." Če ste med tistimi, ki jim je Dolgcajt spremenil življenje, potem veste, o čem je govora. Že mogoče, da ste med tistimi, ki s(m)o najprej morda slišali Bandiero Rosso ali Osmi dan, a ko slišiš pesmi, kot so Anarhist, Lublana je bulana, Totalna revolucija, Jest sm na liniji, Sedemnjast, Metka, potem drži, da življenje poslej ni več isto, kot je bilo prej.  

Pankrti so že tam okoli dvajsete obletnice, ko so presenetili kot predskupina svojih idolov Sex Pistols, 9. julija 1996, v Hali Tivoli, dali vedeti, da bo treba z njimi še računati. Pripravili so neverjetno 30-letnico leta 2007 v razprodanem Tivoliju, ko jim je družbo delal tudi (že pokojni) Ivan Kral, leta 2017 pa 40-letnico v napolnjenih Stožicah, ko je bil posebni gost Glen Matlock, basist Sex Pistols. Pero je s Pankrti obredel tudi dobršen del Balkana, vmes pa uspešno krmaril tudi s samostojno kariero. Konec leta 2018 je dobil tudi svoj dokumentarni film Ti lahko, v režiji Janija Severja. Pera smo tokrat malce povprašali tako o starih časih kot o tem, kaj se novega dogaja v njegovem taboru. Več si preberite v našem pogovoru.

Pero, kariera, ki traja skoraj pol stoletja vas je peljala od Pankrtov, Sokolov pa do zelo uspešne samostojne kariere, ki je po dolžini še najdaljša. Ob katerem obdobju vam bolj poskoči srce, so spomini najmočnejši, prigode najbolj odštekane ali glasba najbolj pomenljiva? Je to sploh moč rangirati?

Sam res nikoli ne rangiram ali razvrščam spomine, obdobja na bolj ali manj pomembna. So pa seveda trenutki v karieri, ki se bolj stalno pojavljajo tudi v javnosti in ti bolj prihajajo v podzavest. Recimo prvi koncert Pankrtov leta 1977 v telovadnici moščanske gimnazije mi je zdaj praktično bližje, kot recimo izid moje tretje solo plošče Zadnji križarski pohod, dvajset let kasneje. Čeprav sem zanjo dobil nagrado Zlata nota za rock album leta, se ne morem spomniti ali sem jo prejel na kakšni prireditvi ali kako drugače. Povsem drugače velja za prvi album Pankrtov Dolgcajt. Točno se spomnim dneva v vojašnici na Prevlaki v Črni gori, ko sem dobil obvestilo, da smo zanj prejeli nagrado Sedem sekretarjev Skoja. Res velika zadeva takrat. A vojaške oblasti me vseeno niso pustile v Zagreb na podelitev. Četudi nagrajenec, sem bil očitno tudi subverziven element.

V času koronakrize ste izdali tudi jubilejno izdajo prvenca, prve uradne pank plošče v Sloveniji, na zbirateljskem vinilu, kaj vam to pomeni in kako se spomnite časov, ko je Igor Vidmar moral dostavljati škatle plošč v Maximarket, ker so pohajale tako hitro? Ste takrat pričakovali, da bo tak bum ob vaši plošči?

Takrat smo polnili dvorane, bilo je noro na koncertih, a vseeno smo od založbe dobili samo dobrih štirideset ur za snemanje albuma. Naredili smo, kar smo lahko, imeli občutek, da so kitare še vedno prepotiho, a publike to očitno ni toliko motilo, kot je nas. Je pa res, da so se mi še leta kasneje vse kitare, razen one od Pistolsov, zdele prešibke in da mi je žena že takrat začela očitati, kako slabo slišim.

Kot rečeno, ste lani praznovali 40-letnico kultnega prvega albuma Dolgcajt, a dandanes je ta "dolgcajt" v bistvu postal nekaj drugega, se je preselil v nov sistem, v nove čase?

Najbolj grozen je dolgcajt v glavi. Zdaj se mi zdi, da so stvari postavljene na glavo. Prevelika, prevečkrat vsiljena izbira te lahko včasih najbolj izprazni.

Kaj pa krik po svobodi takrat in krik po svobodi danes, ko je zaradi epidemije brez dvoma dobil drugačen prizvok?  

Svoboda bo vedno bolj omejena, ker bo vedno več ljudi hotelo v njej participirati. V prejšnjem stoletju je svoboda zanimala v glavnem samo kakšne umetnike, bitnike, hipije ali pankerje. Vsi drugi se v glavnem niso brigali zanjo. Zdaj je svoboda "in", je moda in tudi igra. Ker je zanimivo gledati, kako se vedno znova izmika, vedno znova pojavlja in izginja.

S pesmimi ste pred štiridesetimi leti rušili nek drug sistem, kričali nad drugačno oblastjo, a so prav te iste pesmi še danes (znova) zelo aktualne, če jih razumemo času primerno. Mar to pomeni, da se zgodovina ponavlja ali smo pri nekaterih rečeh še vedno na tistem "nč se ne premakne"?

Je in ni podobno. Razlika je tudi, da je bil svet v dobi hipijev, pankerjev in svobodnega seksa vendarle bolj demokratičen, da ne rečem bolj zabaven, kot je ta v dobi rapa, turbo folka in trde pornografije.

Je v današnji glasbi premalo revolucije, upora, želje po spremembi, ali to sovpada s sodobnim  časom, ki je precej drugačen kot pred desetletji?

Sovpada z vsem. Ponovnemu vzponu verskih vrednot, če hočeš, ki trdno stojijo za vsem nasprotnim, kar pridigajo.

Kot smo lahko videli, ste se v času epidemije povezali z mlajšimi rodovi, s Karmen Klinc (Rock Partyzani) v pesmi Pomlad, poletje. Pred tem ste bili nekakšen duhovni oče Big Foot Mame, hkrati pa se obdajali vedno z tudi z mladimi talenti. Koliko pomembno je vzdrževati ta most med generacijami, se človek, konec koncev, počuti mlajšega?

Že kot najstnik sem se rad družil z mladimi in zakaj bi kot stari tradicionalist menjal navade?

Kakšna je zvočna preobleka Petra Lovšina za leto 2021, ko naj bi se ponovno vrnili koncertni nastopi, ste izbrali pesmi iz celotne kariere in po kakšnem ključu?

Nova realnost je hotela, da se spet najdem z nekaterimi glasbenimi kolegi, s katerimi sem vedno zelo užival. Dobili smo se v studiu Metro, Igor Leonardi je igral kitaro, na basu in kitari je bil Julijan Erič, na bobnih njegov kamerad iz Prismojenih profesorjev bluesa Zlatko Đogić, harmonij je dodal moj stalni harmonikar Rihard Zadravec Riki in spremljevalne vokale je zapela seveda Karmen Klinc. Posneli smo moj sentiš Ko se najdem, fante sem poimenoval Skalarji in zdaj gremo tudi na turnejo, Lent, Pivo in cvetje itd. Na programu bo nekaj stvari, ki jih še nisem igral v živo, druge bodo v manjši preobleki. Veselim se že ...

V času, več kot leto dni, ko ste glasbeniki prepuščeni sami sebi, ko vam praktično ni pomagal nihče, ste posneli pesem Ko se najdem. Koliko časa je trajalo, da ste se (znova) našli, zagotovo je bilo preteklo leto dejansko nekako izgubljeno?

Težko rečem izgubljeno. Ker to bi pomenilo, da bi ostalo vse tako kot je bilo leto poprej in nam ne bi bilo treba celiti ran. Pa jih. In ta pesem, Ko se najdem, je eden od obližev.