Mamalarky zategujejo še v tretje

Mamalarky so so zelo posrečena zasedba. A ne vedno in ne za vsakogar. Teksačani so neo-hipijska združba, predana popu, pa rocku, pa indie-rocku, občasno pregrešni kvoti psihadeličnega muzikalnega slaloma kar tja v en dan, tudi čutečim pol-baladam, a tem praviloma ni dovoljeno, da bi se razvile v prave nežnosti, ipd. Razvneto preigravanje povečini simplificiranih fraz, ki se jih lotevajo sicer urni instrumentalisti tudi v songih, zbranih na tretjemu zaporednem albumu, niso ravno male malice. Kljub poslušalčevi vnaprejšnji pripravljenosti na mini-šoke v obliki harmonskih, skoraj-džezovskih obratov, latentnih aritmij, dvigov in spustov intenzivnosti celotnega zvoka ter odštekanih, bolj odštekanih, najbolj odštekanih vokalnih toboganov – marsikaj od tega notorična ustvarjalna ihta Mamalarky ne uspe sestaviti v koherentne enote. Bržčas nalašč – ali pač. Songa Anhedonia in Take Me s svojima nekolikanj starikavima in zato bolj umirjenima strukturama z albumskega kontingenta Hex Key odrešujoče izstopata. V indie-pop odličnost pa, na veselje avanturistov, brezpogojno skočita uvodna Broken Bones in izrazito funkoidna Blushy. Alternativni pop-rock, ki ga marsikateri novodobni alternativec ne šteka.