Kdo je Marcus in zakaj 5?
Zvone Kukec: To sem si izmislil jaz, ker sem v Trstu kupil ploščo reggae izvajalca Tappaja Zukieja, ki ima pesem Marcus, ker pa nas je bilo pet, smo dodali še petko in je nastal Marcus 5.
Jani Hace: Bilo je kakih pet do deset predlogov, vsi so bili povezani z nekimi imeni, želeli smo imeti ime, ki bi ga lahko postavil kamor koli in bi zvenelo okej. V bistvu smo imeli vsi malce novoromantične zametke, a slišalo se je dobro (smeh).

Kako ste se zbrali Marcus 5, okoli leta 1982, kakšni so bili vzgibi, kaj ste želeli igrati in kakšne ambicije ste imeli?
Jani: Že prej smo imeli neke zasedbe, ki pa nobena ni živela naprej, vsaj iz moje klape, mi pa smo se spoznali v disku FV, kjer smo se spoznavali z novo glasbo in urbano kulturo. Tam so glasbo vrteli Aldo Ivančić, pokojni Jimi Rasta, Igor Vidmar, to je bila ljubljanska scena, tako kot sta jo imela tudi Beograd in Zagreb. To je bil naš stik z moderno glasbo, ki je tam v naša ušesa curljala na dnevni bazi.
Zvone: Bili smo polni glasbe, vsak posebej, polni želje po glasbenem ustvarjanju. Pet ljudi, prijateljev, z Borutom in Fredijem smo se družili že prej, imeli pa smo srčno željo, da bi skupaj ustvarjali nekaj svežega.
Popredalčkali so vas kot "neo funk", kaj je bilo v 80. letih, da je bilo toliko posebne nove glasbe, od Demolition Group na Dolenjskem, pa potem Miladojka Youneed v Ljubljani in tako naprej?
Jani: Začetek 80. let je bilo prelomno obdobje, ko so se glasbeni trendi menjali malce počasneje kot zdaj. Na vsake deset let se je konkretno premešalo, to je bilo obdobje po panku, ko se je malce izpel, mene pa je potegnilo, da sem začel verjeti, da lahko nekaj naredim tudi, če nisem ravno genialec na kitari. Pojavljali so se bendi, ki so igrali nekako plesno muziko, a so hkrati eksperimentirali z zvoki iz različnih kultur, od reggaeja, do funka in jazza, vse se pomešalo.
Zvone: V času Radia Študent in FV-ja se je večinoma govorilo o panku, ko pa smo se začeli dobivati mi, pa se je začel dogajati novi val, kjer smo tudi mi nekako našli svoj prostor.
Jani: Velike zasluge takrat je imel DJ Aldo, ki je zares vrtel eksotično muziko, od zametkov newyorške hip-hop scene, Defunkt, ali ko je šlo za eksperimentalno dub muziko, ki pa ni bil več tipični disko, kot smo ga poznali z Abbo ali Johnom Travolto, ki je takrat plesal v Briljantini in Vročici sobotne noči.

Kakšna je bila pravzaprav pot Marcus 5, glede na to, da ste zdaj na izdaji Matrix Music Arhiv zdaj nekako komaj "napraskali" devet pesmi (osem pesmi + demo posnetek), kje se je ustavilo, da že prej, pred štirimi desetletji niste prišli do albuma?
Jani: Na plošči je osem pesmi in en demo posnetek, na digitalnem pa deset, še ena dodatna pesem v izvedbi zasedbe Mrfy.
Zvone: Bili smo del alter scene, četudi smo bili velik odklon v glasbenem smislu. Zares se takrat nismo ukvarjali z drugimi rečmi kot zgolj z glasbo, bilo je zgolj druženje, gremo v plac, zvadimo pesmi in jih igramo na nastopih. V kolikor se je pokazala možnost za snemanje, pa smo dostikrat, dobro uigrani, maksimalno izkoristili čas in posneli namesto ene kar dve pesmi ali še kakšno več.
Jani: Dvakrat ali trikrat na teden smo se družili in imeli vaje, za album smo imeli željo, a je bil to takrat kar velik zalogaj, saj so bila drugačna sita, par velikih založb kot sta bili ZKP RTVL ali Helidon, za kateri smo bili morda malce premalo komercialni, verjetno bi morali še malce vztrajati, ne vem, za ŠKUC, ki je imel na čez alternativo, pa smo bili morda premalo alternativni oz. nekje vmes. Niti nekaj blazno nismo poskušali pri založbah, tako da ni prišlo do realizacije, imeli pa smo ogromno koncertov, od Slovenije, Hrvaške, prišli smo celo do Srbije. A je pri tem ostalo. Ko se je prvotna peterica začela razhajati, pa je silna želja malce usahnila.
Torej je zdaj Primož Pečovnik poskrbel, da se je zbral material iz različnih virov, je bila ideja za izdajo plošče njegova?
Zvone: Ja, Jani in Primož sta se angažirala okoli izbora posnetkov, jaz pa sem s podstrehe izbrskal kaseto, na kateri je bila pesem Živiva (svoje življenje), trak smo restavrirali, nato pa smo na Janijevo idejo pesem ponudili še zasedbi Mrfy, ki je z veseljem posnela priredbo.
Vinci Vogue Anžlovar je dejansko dal bendu, ki ga bil precej funk naravnan, nek svoj šarm, energijo, nekaj, kar je celotno zvočno podobno delalo unikatno, četudi morda ni bil najboljši pevec, a zagotovo je imel nekaj posebnega?
Zvone: Imel je odrsko prezenco, ki jo je dobro vnovčil, dejansko je bil vodja, deloval je, kot da ima že dolgo kilometrino, saj se mi je zdel kot rojen nastopač.
Jani: Ideja je prišla pred dobrim letom, kake dva meseca pred njegovo smrtjo in se je absolutno strinjal, da zadevo izdamo, četudi je, žal, ni dočakal.
Kako se spominjata Novega rocka 84 v Križankah, kjer so vaš nastop precej pohvalili, češ, da ste vrhunski koncertni bend, z zanimivo muziko?
Jani: Meni se je nastop, vsaj če gledam posnetke, zdel dokaj pretenciozen, saj smo hoteli več, kot smo bili takrat dejansko zmožni. Po Novem rocku se nam je še nekaj dogajalo, potem pa je šlo počasi v zaton. Če bi ostala skupaj prvotna peterica, bi premostili porodne krče, potem bi bilo morda drugače. Na tem albumu je dokument tega časa in po svoje fer, da je teh prvih pet ljudi končno dobilo ta album.
Zvone: Jaz sem Novi rock gledal iz publike, ker nisem bil več v skupini, bil sem malce jezen, a hkrati vesel, da mi ni bilo treba biti na odru (smeh).
Zvone, včasih si bil v precej bendih, najbolj so mi ostali v spominu Sokoli, potem Elektrika, bi rekel, da je tvoje življenje rokenrol oz. si bolj v muziki, produkciji, kitari, ali v oblikovanju?
Zvone: Moj DNK je zagotovo glasba, a takrat nisem imel toliko poguma, srca ali vizije, kot Jani, da bi se profesionalno vrgel v zadeve, po drugi strani pa me je zanimalo še kup drugih reči. Z Johnny Guitar And His Lonely Hitch-hikers smo igrali star rokenrol po klubih, posnel pa sem tudi dva albuma s Sokoli ter tri z Don Mentony Bandom.

V kateri zasedbi sta doživela največ rokenrola?
Jani: Jaz zagotovo v Siddharti, saj bo prihodnje leto že 25 let, odkar sem z njimi, srebrna poroka (smeh).
Zvone: Težko bi se odločil, saj glasbo jemljem zelo čustveno. Vedno so mi medsebojni odnosi pomenili (skoraj) več kot pa sama glasba. Zelo težko sem prenesel, ko so me odpustili iz Marcus 5, da skoraj pol leta nisem spal. Tudi v Sokolih se ves čas, ko smo igrali niti enkrat nismo dobili izven benda, da bi šli na kavo. V petek smo se usedli v kombi in vikendi so bili naši. Big Foot Mamo sem za predskupino pripeljal jaz, ko je bil še pevec Andrej Kos. Z Don Mentony Bandom sem igral kot predskupina ZZ Top v Tivoliju, kar je bil zame skoraj uspeh kariere. S člani Elektrike se veliko družimo, a nam (zaenkrat) zmanjkuje časa za glasbo, a tudi to še pride.
Jani, kaj pa ti čutiš do svojih starih bendov, Elevators, ali kratkoletečega Orkester Titanik?
Jani: Z Orkester Titanik sem igral samo dvakrat in trikrat in Mihi Štamcarju uglaševal kitaro, to je bilo to. Elevatorsi pa so na nek način moje dete, ko sva z RunJoejem (Sergejem Randjelovićem) začela kot duo, sicer pa sva bila najeti pištoli v bendu Magnifica, potem so se nama pridružili še ostali, a v bistvu je šlo za nadaljevanje funka, ki smo ga začeli že mi v 80. letih. A smo potem malce bolj dozoreli, so se nam zadeve že malce bolj ulegle, ko danes poslušam Marcus 5 sem v bistvu kar presenečen, kako dobro še vedno zvenijo 40+ let stari posnetki in kako dobro smo vse odigrali. Hkrati z Elevatorsi pa se je začela še moja zgodba s Siddharto in sta potem obe zadevi postali moja razširjena družina, s katero lahko gremo tudi skupaj na dopust. Nikoli ne bi mogel biti v bendu, kjer bi bil samo v službi.
Torej Marcus 5 danes na plošči za večnost, v živo pa nikoli več, iz očitnih razlogov, kdaj ste nazadnje zaigrali skupaj, imata kakšen spomin na to?
Jani: Jaz se najbolj spominjam koncerta Kaj je alternativa? v Šiški, ko je FV izgubil prostore v študenstkem naselju, potem pa se je zadeva končala. Ta koncert je bil naš vrhunec, ko je se Vinci trikrat preoblekel, imeli smo neko tablo na odru, s smerokazi Ljubljana, New York, London, videospot Morilka je s tega nastopa. Romantični časi, jaz sem živel 500 metrov proč, Zvone pa morda 700 metrov, meni je toplo pri srcu, saj so bili to zametki vsega, kar je sledilo. Bilo nam je kot učna ura, še vedno smo prijatelji in gremo lahko brez težav na kavo.
Zvone: Dobro se spomniš, vsa čast, ja, imel sem oficirsko kapo od svojega pokojnega deda (smeh). Ja, Marcus 5 nam je bil dober in spodbuden začetek.
Kaj vama pomeni, da danes držita v rokah ploščo Marcus 5?
Jani: Jaz sem pomirjen, niti si je nisem želel, dokler Pečovnik ni prišel na dan z idejo, pa smo si rekli, zakaj pa ne, hkrati pa je to lep spomenik na naša pokojna prijatelja.
Zvone: Mene je Jani poklical, če bi izdali to ploščo in sem od samega presenečenja sprva rekel ne, a smo potem takoj šli v akcijo. Še zdaj komaj verjamem, da imam to v rokah, hkrati pa mi je toplo pri srcu, da smo to posvetili Frediju in Vinciju, imel pa sem tudi to čast, da sem oblikoval ovitek in celostno grafično podobo.








Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.