Mark Knopfler: Sprašujejo me, če se bom upokojil, a le zakaj, če tako rad igram?

Tudi tokrat, kot že leta 2013, je Marka Knopflerja najavil v britansko zastavo oblečeni napovedovalec (master of ceremony) z besedami: "Dober večer, pozdravite ponovno v Sloveniji Marka Knopflerja!" Dobrih šest let nazaj je glasbenik prijetno napolnil Stožice, leta 2005 tudi veliko dvorano Hale Tivoli, tokrat pa je po obisku, če sodimo čez palec, presegel celo Stinga, Lennyja Kravitza in Toma Jonesa.

Slovenci očitno veliko damo na pesmi Dire Straits, ter cenimo kitarista, ki je svetu dal hite kot so Sultans of Swing, Romeo in Juliet, Money For Nothing, Walk of Life, Brothers in Arms in druge. A Knopfler je še vse kaj drugega kot Dire Straits, saj je tokrat prišel predstavljat svoj deveti studijski album Down The Road Wherever.

Konec lanskega leta izdani album je posnel v svojem studiu British Grove v zahodnem Londonu, z odlično 10-člansko zasedbo, za katero je dejal, da je "sodelovati s takimi glasbeniki je popoln užitek". Mark ima sicer oko poeta za pripovedovanje podrobnosti v svojih pesmih, ki jim vdihuje dušo s svojim toplim in božajočim glasom in brezhibno melodično virtuoznostjo na kitari, ki jo igra na vznemirljivo brezhiben način, kot to počne že več kot pol stoletja svoje kariere. "Sprašujejo me, če se bom upokojil, a le zakaj, rad igram z ljudmi. Kaj naj torej naredim?" se je retorično vprašal glasbenik, za katerega je jasno, da počne točno tisto, kar si želi in ki je tekom samostojne kariere izdal več albumov (devet) kot v času Dire Straitsov (šest). 

Dveurni koncert je pričel s pesmijo delavske tematike Why Aye Man s tretjega albuma The Ragpicker's Dream, že takoj pa je dal vedeti, da bomo tokrat priče nekoliko bolj umirejenim tonom, ki so mestoma prehajali tudi v folk in country. Knopfler k svojim pesmim pridaja kitaro a na zelo subtilen način, da se včasih zazdi da morda raje kaj izpusti, da ne bi izpadlo preveč agresivno, je pa zato še toliko bolj božajoče za ušesa.

Po starejšem dvojcu njegovih pesmi Corned Beef City in Sailing to Philadelphia je postregel s skladbama iz kataloga Straitsov Once Upon a Time in the West ter Romeo and Juliet, ob kateri je dvorana vzrojila v tistem znanem navdušenju "končno pesem, ki jo poznamo". Sledili sta novi pesmi My Bacon Roll in Matchstick Man, ki je zadnja pesem z lanskega albuma. Govori o popotniku, ki se na božič vrne domov, avtobiografska pesem o vračanju v domači Newcastle z avtoštopom.

Knopfler je koncert prepletel s pesmimi iz celotne diskografije, v kar je lepo vpletel pesmi svoje matične skupine, tudi Your Latest Trick in On Every Street, uradni del pa zaključil s Speedway at Nazareth.

V prvem dodatku smo lahko zaslišali uvod "I want my MTV", ki ga je pel klaviaturist, v originalu pa ga je prepeval Sting, kar je pomenilo samo eno, in sicer, mega uspešnico Money for Nothing s Knopflerjeviim kultnim igranje kitarske linije, ki so jo zagotovo poznali vsi navzoči v dvorani. Drugič so se na oder vrnili za So Far Away, prvo pesem z legendarnega albuma Brothers in Arms, za zaključek pa je namenil slovenskemu občinstvu še "lepo pot domov" z dobro poznano instumentalno pesmijo Going Home.

Četudi smo smo nekateri pogrešili njegova "zimzelena standarda" Sultans of Swing in Brothers in Arms, po drugi strani Knopflerju ni kaj očitati, saj njegovo igranje kitare in umirjeno prepevanje njegovega žametnega glasu ostaja ena lepših izkušenj, ki si jo lahko predstavlja vsak ljubitelj spevnega rocka. Večina je tako dobila svoje, saj je koncert v dveh urah lepo pripeljal do vrhunca, čeprav je kot na dlani, da se ljudje še vedno najraje spominjajo in poslušajo njegove pesmi iz obdobja Dire Straits. Da Mark ni na zadnji turneji, je najbrž očitno, saj njegova ustvarjalnost in radost ob igranju ne pojenjujeta. Če bo šlo tako naprej, ga bomo zagotovo lahko slišali tudi v sedmi dekadi njegovega življenja, česar se lahko že vnaprej veselimo.