Marky Ramone: Za en dan bi si želel biti gangster

Zagotovo smo ga utrdili, seveda so bile še druge skupine, ki so imele pesmi, ki so zvenele kot punk, recimo Iggy Pop, MC5, a so jih imenovali garažni rock. Punk še ni obstajal, ni bilo tiste hitrosti, ko pa so leta 1974 na sceno prišli Ramonesi, je bilo to to.

Očitno so bili Britanci eno leto za nami, a jim je bilo všeč, kar so slišali v New Yorku, zasedbe kot so The New York Dolls, Ramones, Blondie, nato pa so naredili svoje zadeve, ki so bile nekatere precej politične, a to je takrat vžgalo. Imeli so nekaj dobrih pesmi, obenem pa so bili v občinstvu, ko so Ramones prvič igrali pri njih. Vsi so imeli oči na pecljih. A smo bili hvaležni in srečni, da smo jim bili všeč, da smo vplivali na njihove glasbene sposobnosti.

Res je, take so nam bile všeč, kratke in preproste, saj nam je bilo čudno, da so skupine dajale zgolj šest dolgih pesmi na album, ko je šlo za 5-minutne kitarske solaže, dokazovanje, kdo lahko igra najhitreje in podobno. Nam pa ni šlo za to, želeli smo pesmi z dobrim refrenom, ki so kratke in sladke, ki "rockajo", ne pa šestminutna "čreva".

Bila so zabavna, smešna, lobotomija, zdravljenje z elektrošoki in podobno, Sheena je punkrockerica, obala Rockaway, želim si pomirjevala, zabavne stvari, ki ljudi nasmejejo.

Prav nič drugače, vse je isto (smeh). Rad imam te pesmi, uživam, ko jih igram, ko pa mi to ne bo več ustrezalo, pa bom prenehal.

Uspešno kanaliziram energijo, ne morem vrteti palčk, jih metati v zrak, to ne gre, ker igram prehitro za kaj takega. Preprosto se zabavam.

Družil sem se s fanti, ki so radi pili pivo, a sem se tega naveličal. Vsak dan sem vstal in šel ven s prijatelji, nato pa sem se odločil, da je bolj pomembna glasba kot popivanje. Zdaj sem pa tja sicer kaj popijem, a ne kadar koli. A prej smo bili mladi, sredi dvajsetih. Vedel sem, da če bom nadaljeval, da se lahko zgodi kaj tragičnega. Med kariero in žuriranjem sem se odločil za prvo. Bil sem na 3000 srečanjih anonimnih alkoholikov, sovražil pa sem trde droge in nikoli nisem kadil. Nekoč sem poljubil dekle, ki je kadilo, a sem skoraj bruhal (smeh). Nisem pridigar, a moraš vedeti, kdaj je čas, da prenehaš.

Imel sem se dobro, užival sem, žuriral in se zabaval, živiš življenje, marsikaj se zgodi, kaj bi obžaloval? Za kar koli se odločiš, da moraš narediti, da bi se imel še bolje, to pač narediš. Ne bom gledal nazaj in rekel, to je bilo slabo, ne bi smel narediti tega in tega. To nisem jaz.

Moj dedek je bil kuhar v nočnem klubu Copacabana v New Yorku, zato nas je dostikrat povabil k sebi in nam skuhal večerjo. Večkrat sem ga opazoval pri delu, ker me je zanimalo. Ko sem dobil ponudbo, da bi naredil omako, sem začel razmišljati, da ne gre samo za paradižnik, da je veliko sestavin. Delali smo kake tri ali štiri leta, potem pa končali, ker je zadeva šla predaleč, vseeno sem glasbenik. Zdaj bom ponudil svojo kavo, močno in temno, v ZDA, seveda.

Najbolje je, da počneš, kar si si vedno želel početi. Najslabše pa, kaj pa vem, ne čutim tega. Nikoli nisem imel opravka z zdravniki, nikoli nisem imel poškodovanih rok ali da bi imel kakšno operacijo. Morda je to genetika, po drugi strani pa počnem stvari tako dolgo, da mi ni težko. In jem veliko česna. Sem pa tja popijem kakšno šilce vodke.

Verjetno, vse skupaj jih je bilo okoli 2500, z Richardom Hellom, Ramonesi in mojo zasedbo.

Verjamem, da je lažje igrati sede z akustično kitaro, a Willie je super, ni kaj dodati.

Rad bi bil gangster, ker sem odrasel v Brooklynu, v New Yorku, videl in poznal sem veliko tovrstnih tipov. Zdeli so se mi zabavni, bilo mi je lepo v njihovi družbi. Ne strinjam se s tem, kar počnejo, a če me že vprašate, bi bil rad za en dan v njihovih čevljih.