Mega šov Gorillaz pred 16 tisoč dušami v Trstu

Potem ko se je ob prijetno obmorskih vibracijah in poletnih temperaturah sobota v Trstu spremenila v pravo Gorillaz cono, saj so bila večina ulic okoli Trga enotnosti enostavno zaprtih, veljala pa so stroga koncertna pravila, saj je šlo za razprodan dogodek, na katerem se je zbralo okoli 16 tisoč ljudi. Večer je okoli četrt na 20. uro pričel 60-letni sirski pevec Omar Souleyman, ki je zaslovel z modernizacijo tradicionalne bližnjevzhodne plesne glasbe dabke in nastopa v tradicionalni rdeče-beli kefiji, s temnimi sončnimi očali in brki, kar je postalo njegov zaščitni znak. Na mednarodni sceni je sodeloval z več priznanimi elektronskimi producenti, med njimi z Four Tetom in Diplom, njegovo glasbo pa cenijo tudi ljubitelji alternativne in elektronske glasbe.

Mični vzhodnjaški ritmi so marsikoga požgečkali po podplatih, zagotovo pa v tričertunem nastopu vzbudili multikulturnega duha vse bolj zbirajočega se občinstva pod odrom v "gold pitu" ter tudi v parterju v ozadju. Po skoraj 45-minutnih pripravah, ko se je sonce počasi, zlato-rdeče in romantično potopilo v morje, se je okoli 21. ure na ekranih pojavil napis Gorillaz, četrt čez 21. uro pa se je na osrednjem ekranu pojavil napis The Mountain v sanskrtu, kot je tudi naslov konec februarja izdanega devetega albuma Gorillaz. Ogledali smo si videospot, ki je malce spominjala na Disneyevo Knjigo o džungli, v pesmi pa so uporabili tudi vokal pokojnega igralca Dennisa Hopperja. Namesto Mowglija seveda tu nastopajo 2-D, Murdoc Niccals, Russel Hobbs in Noodle, ki jih je ustvaril stripar Jamie Hewlett.

Gorillaz so prva virtualno-animirana skupina na svetu, ki jo je leta 1998 skupaj s Hewlettom ustvaril Damon Albarn, sicer najbolj poznan po zasedbi Blur, ki se je na pojavil v partizanski(?) kapi s trobojnico, zlato kolajno v podobi peterokrake zvezde ter srbsko(?) priponko v cirilici z napisom "študenti zmagujejo". Po vojaškem salutiranju je sledila pesem The Happy Dictator, z nove plošče, ki aludira na Chaplinov film Veliki diktator, hkrati pa opominja na trenutno geopolitično stanje v svetu. Albarn je pel v mikrofon, ki je spominjal na dispečer, pri pesmi pa v izvirniku sodeluje tudi dvojec The Sparks, ki smo ga lahko videli tudi na ekranih.

Zares impresivno, animirano-vizualno podobo je dopolnjevala izvrstna spremljevalna zasedba, povečini temnopoltih instrumentalistov in pevk, z izjemo belopoltega kitarista. Albarn se je že pri tretji pesmi Tranz, podal v prve vrste, kjer so ga grabile roke solzno-vzhičenih italijanskih oboževalk, upajoče tudi na kak podpis ali trenutek pozornosti samo za njih. Sledila je Last Living Souls, prvi vrhunec pa je bil s četrt stoletja staro pesmijo 19-2000, z njihovega istoimenskega prvenca. Pri Rhinestone Eyes smo lahko videli, da si Albarn pri petju že krepko pomaga s "trotl bobni", torej z ekrani z besedili, ki jih je imel na kar treh različnih mestih na odru.

Sprehodili so se prek Slow Country, El Manana in On Melancholy Hill, skladbo Orange County pa je s čudovitim glasom zapela Kara Jackson, po Delirium so izvedli še Strobelite, prvič na tej turneji, ter Andromeda in She's my Collar. Pri Superfast Jellyfish je oder zavzel legendarni raper Posdnuos, ki ga nekateri dobro poznamo iz zasedbe De La Soul, na podobno navdušen odziv pa je naletela tudi Kids With Guns, z mogočnimi svareče-rdečimi projekcijami različnega orožja. Še en favorit je bil Stylo iz leta 2010, z albuma Plastic Beach, pri katerem so uporabili vokal Bobbyja Womacka, rapal pa je Yasiin Bey (nekoč Mos Def), ki je veličastno zavzel oder in navdušil tudi hip-hoperske privržence. V videospotu smo lahko občudovali avtomobilski dvoboj med animiranimi junaki in Bruceom Willisom, ki je bil pred poldrugim desetletjem še v odlični formi.

Bey je nato odrapal še Damascus, pridružil se mu je tudi Omar Souleyman, sledilo je še eno presenečenje, ko je pesem Dirty Harry prišel odrapat Bootie Brown (nekoč v Pharcyde), za konec uradnega dela pa je spet poskrbel Posdnuos s veličastno izvedbo zimzelene uspešnice Feel Good Inc. Seveda pa po devetdesetih minutah nihče ni pričakoval, da bo to vse, saj je po krajšem premoru sledil pričakovani dodatek.

Albarn je sedel za klavir in odigral Cloud of Unknowing, naslednjo, Plastic Beach, pa so morali prekiniti zaradi tehničnih težav. Dobili smo še The Shadowy Light, a s(m)o vsi pričakovali še njihov (verjetno) največjih hit, in sicer Clint Eastwood, ki smo ga tudi dobili, ko je večina trga družno prepevala vse do konca skoraj dveurnega mega spektakla. Albarn je bil med nastopom precej redkobeseden, saj razen kakšnega "grazie" (hvala, op. a.), ni izustil kaj dosti več, vmes pa omenil še "moč demokracije, ki nas bo osvobodila".

Četudi so Gorillaz nastali skoraj po naključju, so že več kot četrt stoletja globalni fenomen, ki ga občudujejo številne generacije oboževalcev, saj so si upali tvegati, eksperimentirati in uživati popolno umetniško svobodo. Hkrati pa so se osvobodili tradicionalne marketinške logike, ki jo vsiljuje glasbena industrija, in izumili nekaj novega, kar jih žene in jim poganja strast do njihovega ustvarjanja. Očarljiva silhueta ob sončnem zahodu se je prelila v za marsikoga vrhunski zvečer, saj so oder "uokvirile" luči veličastnih stavb na Trgu enotnosti. Od 31-odstotne mednarodne udeležbe so bile v ospredju Slovenija, Hrvaška, Avstrija in Nemčija, vstopnice pa so bile prodane v 40 državah, vključno z Združenim kraljestvom, Kitajsko, Finsko in Kanado.