Menedžer Žiga Drofenik: Ljudje se ne zavedajo, kako čustveno intenziven je ta posel

V glasbeno industrijo sem vstopil skozi zadnja vrata. Na oglaševalski agenciji, kjer sem delal, smo za Mobitel in Telekom organizirali koncerte znanih skupin: The Killers na hipodromu Stožice, Gossip v Križankah, Florence & The Machine v Kinu Šiška in Gorillaz Sound System na Bavarskem dvoru, kjer smo verjetno prvi in zadnji za potrebe koncerta zaprli ves promet. Preko teh projektov sem bežno spoznal različne vidike glasbenega posla, od bookinga, organizacije koncertov do založništva ter dobil nova poznanstva ljudi v glasbeni industriji. Ko se je pojavila priložnost za menjavo službe, sem jo zagrabil in potem 10 let delal v založništvu (pri zastopniku Universal Music Publishing za Slovenijo), kjer sem se ukvarjal z avtorskimi pravicami tujih in domačih glasbenikov ter predvsem urejal sinhronizacijske pravice za slovenske oglase in filme, predlagal izbor glasbe za le-te in sodeloval pri produkciji nove glasbe za oglase. Pod vodstvom Igorja Ivaniča smo pri nas na primer pripravili odmevno glasbo za špico POP TV, ki se je razvila v veliki hit Naj sije v očeh skupine Muff, kjer je takrat pela zdaj že regijska zvezda Senidah, za Nino Pušlar smo z ekipo Anže Kacafura (producent), Senidah, Tadej Košir (kitarist pri Senidah) ustvarili in producirali pesem za LIDL To mi je všeč, sam pa sem najbolj užival pri izboru glasbe za nekatere vodilne slovenske firme – na primer za nagrajeni oglas "Obilna Straža" z Jurijem Zrnecom za Zavarovalnico Triglav.

Ker smo tako dobro sodelovali, smo leta 2019 Igor Ivanič, Tadej Košir in jaz odprli založbo SonicTribe, ki še danes deluje. Naši klienti so bili MRFY, Batista Cadillac, SBO in danes še Masharik... Tu sem potem spoznal še vse ostale plati glasbenega posla, od katerih mi je najbolj blizu postal projektni management, kjer sem lahko združil vsa znanja, ki sem jih na svoji karierni poti zbral do tedaj.

Predvsem je trik v tem, da imaš vedno kontrolo nad vsem, kar se dogaja znotraj in zunaj banda: organizacija večjih koncertov (MRFY Praznik), snemanje videospotov (koordinacija z video produkcijami), snemanje plošč (koordinacija s studiem, producenti, tiskarji), koordinacija datumov koncertov z našim booking agentom (Alex Mladenov) in organizacija ekipe, ki je potrebna za izvedbo koncertov, koordinacija za našo PR-ovko (Ajda Gregorc) glede medijskih objav, strategije nastopa v javnosti, lansiranja novih pesmi, albuma v javnost, urejanje spletne trgovine, priprava in tisk novega merchandisa (s pomočjo nadobudne sodelavke Bele Pak), pridobivanje sponzorjev (sodelujemo z NORD in Crocs), urejanje avtorskih pravic (SAZAS k.o.), izvajalskih in fonogramskih pravic (IPF k.o.), priprava nove glasbe za streaming platforme in pobiranje tantiemov iz teh virov (Spotify, Apple Music itd.), sinhronizacijski projekti (MRFY glasba v oglasu za Loterijo Slovenije – Tobogan, MRFY glasba v oglasu za Telekom – Prjatučki) in nenazadnje finančno vodenje celotnega sistema, ki skupaj obsega ožjo ekipo okoli 10 ljudi, plačevanje, izdajanje računov, računovodski opravki. Dela ne zmanjka, včasih od vseh informacij, impulzov grozi eksplozija glave.

Pozimi leta 2018 sem bil na enem koncertu v Gala Hali, kjer sem srečal takratnega urednika Vala 202 Žigo Klančarja, ki mi je omenil "nek nov band iz Novega mesta, MRFY", ki naj bi bil dober. Takrat sem našel na YouTubu pesem Klic, ki mi je bila zanimiva, nisem pa ravno takoj 'padel dol'. Ampak nekako mi pesem potem ni šla iz glave (kot se zgodi po navadi z MRFY pesmimi) in ko sem videl, da maja nastopajo na Metelkovi, sem povabil kolega Igorja in Tadeja, da jih gremo poslušat. Prisežem, da mi je bilo od prvega komada jasno, da je/bo to eden najboljših slovenskih 'live' bandov. Prva pesem je bila Sweet Sugar, ki je ena redkih, ki jih ni mogoče najti na Spotifyju in od tam ni bilo poti nazaj. S kolegi smo se zmenili, da se za tak band splača odpreti založbo. Jaz sem naslednji dan poklical Nikolo Sekulovića (Dan D), če mogoče kot Novomeščan pozna koga iz banda, ker sem slišal, da je pri prvih pesmih sodeloval tudi Tokac. Dal mi je telefon Štrasa, ki sem ga potem klical in predstavil našo idejo za založbo in ga povabil k sodelovanju. Nato smo se dobili, začutili, da se dobro razumemo in na SonicTribe smo nato izdali prvi dve plošči Story ter USE. Po nekaj letih dela na založbi sem dobil občutek, da me od vseh zanimajo le MRFY in se odločil stopiti iz vloge založnika v vlogo menedžerja, kar so na moje veselje sprejeli. Od takrat delamo tesno skupaj že tri leta in pol.

Slišati novo glasbo, ki jo pripravljajo MRFY, slišati demo posnetke in Štrasa, ki v 'placu' poje čez instrumental in je vsem v sobi jasno, da imajo v rokah novi hit ali pa preprosto komad, ki ga ne bi mogel narediti nihče drug. Za njih potem pripraviti vse, da so čim manj obremenjeni z okoljem, poslom, aktivnostmi, da lahko v miru pripravljajo ploščo, kreativo in vadijo za koncerte. Največji izziv je koordinirati fizično vse, kar je v opisu mojih nalog, tako fizično kot mentalno. Obvladovanje dnevnega stresa šovbiznisa, ker nenazadnje oni poskrbijo za šov, jaz pa za biznis. Ko smo z ekipo ljudi pripravljali prvi MRFY Praznik v Media Centru, sem naslednji dan pogledal v telefon in ugotovil, da sem imel od 9.00 (zbor ekipe) do 21.00 (začetek koncerta) 100 klicev, 100 SMS-ov in 100 messenger sporočil. To je bilo prvič in zadnjič, da sem si naložil toliko dela.

Meni je to najbolj pomembno. Težko bi delal z nekom, če mi glasba ni osebno všeč in si je sam ne bi dal doma v CD-predvajalnik ali si jo pel v avtu. Zato delam izključno z MRFY in zaenkrat se mi zdi, da je to prava formula za uspeh.

Vedno rečem, da so MRFY kot band unmanageable (nemogoč za upravljanje) – neverjetno raznoliki posamezniki, vsak po svoje glasbeni genij tako v instrumentalnem smislu kot v smislu songwritinga (pisanja pesmi). Redko se zgodi, da se najdejo skupaj ljudje, kjer se potem v sobi zgodi taka glasbena kemija. Zato se izogibam menedžeriranju v klasičnem smislu, kjer bi 'vodil' kariero izvajalca, ampak predvsem poskrbim, da za njih pripravim vse, da so čim manj obremenjeni z okoljem, poslom, aktivnostmi in da lahko v miru pripravljajo ploščo, kreativo in vadijo za koncerte. Ker brez tega ni moje službe in tudi ekipa ne bi imela toliko dela. Najprej je glasba, zatem vse ostalo. Seveda pa vedno povem svoje mnenje, včasih obvelja, včasih ne, ampak lahko rečem, da se ne spomnim, da bi v vseh osmih letih, kolikor se poznamo, z njimi prišel v spor, osebni ali poslovni. In to mi največ pomeni.

Veliko ljudi se ne zaveda, kako čustveno intenziven je ta posel. Že glasba, ki je podstat vsega, kar potem počnemo, je plod čustev, občutka, odnosa štirih ljudi na en dan v studiu in še prej v fazi pisanja pesmi. V navadnem podjetju ne rabiš biti osebni prijatelj, da skupaj delaš, saj greš vsak dan po osmih urah domov, pri nas pa smo včasih skupaj po cele dneve, stisnjeni v kombiju, v mrazu, vročini, na lokaciji, kjer se čaka, preganja dolgčas, rešuje probleme. S koncertov se vračamo sredi noči, včasih dva dneva zapored, ljudje so zaspani, utrujeni in v takih trenutkih skušam delovati kot pomirjujoča entiteta, se pogovarjam z ekipo, skušam pomagati, če imajo težave, pomirim kakšno hudo kri in večkrat tudi prevzamem vožnjo domov, da se lahko drugi spočijejo od dela in adrenalina. Ne bi pa bil terapevt, saj bi tudi sam potreboval enega.

Moj najhujši dan v karieri se je zgodil en mrzli večer novembra na meji med Srbijo in Makedonijo. Z MRFY smo bili na 10-dnevni regijski turneji, na nekaterih koncertih kot support Joker Out (Zagreb, Novi Sad, Beograd, Skopje, Dunaj, Trst). Če potuješ z vso opremo izven EU, moraš imeti popis opreme na t. i. ATA karnetu, s katerim potem na mejah izvažaš/uvažaš to opremo in s tem dokažeš, da je ne 'švercaš'. To je zoprna papirologija, ki se začne že doma na Gospodarski zbornici in slovenski carini.

Kakorkoli, iz Novega Sada in Beograda smo se premikali proti koncertom v Skopju (potovali smo z enim kombijem in enim osebnim avtom) in imeli pred seboj le še en mejni prehod. Del banda je šel z osebnim avtom takoj čez mejo in v bližnje Skopje v hotel, jaz pa urejat te dokumente na carino. Na srbski strani je vse šlo gladko, na makedonski pa se je po dolgem čakanju zapletlo. Makedonski carinik je trdil, da nam manjka en list, ki naj bi ga po pomoti izpolnil srbski carinik. Grem nazaj do srbskega carinika, ki je trdil, da makedonski nima pojma. Spet nazaj čez cesto 'v Makedonijo', kjer makedonski carinik ne popušča in pravi, da ima 30 let izkušenj in ve, kaj dela. Srbski nato pravi, da ima 20 let izkušenj, jaz pa vmes razmišljam, koga od njiju bo treba podkupiti na koncu, ker so mi tako svetovali iz kombija. Nato enega carinika prosim, če lahko gre do drugega, da se zmenita, s katerim papirjem lahko prečkamo mejo, ampak nočeta, ker sta tehnično vsak v svoji državi, čeprav se gledata čez cesto. Se še nekaj pregovarjam na carini, nato pa povem, da moramo nujno v Skopje, ker da igramo čez par ur za slovensko ambasado. Kar ni bilo res – igrali smo naslednji dan, slovenski ambasador je bil samo slučajno povabljen.

V tem trenutku me kliče ekipa, kaj se dogaja in jim povem, da se zna zgoditi, da se bomo morali obrniti nazaj. Resno kontempliramo, če bi pač pritisnili na gas in se odpeljali/pobegnili, pa sprejeli posledice kasneje, samo da pridemo do Skopja za 2 koncerta. V tistem trenutku na zarošeno okno kombija potrka moj carinik, kot da bi vedel, kaj načrtujemo in me pokliče iz avta. Nato kličem atašeja na ambasadi v Skopju, ki mi žal ni mogel pomagati, ker nam tehnično ni bila kršena nobena pravica. Mi je pa dal številko policijskega atašeja. Vendar je bila pozna ura, petek zvečer, zato ga nisem dobil. So pa medtem cariniki slišali, da dejansko govorim z ljudmi z ambasade in začeli verjeti, da nas nekako morajo spraviti čez. Pojavil se je šef carine, ki me je najprej oštel, nato pa rekel, da mora 'mojega' bogega carinika počasi spustiti s smene in da bodo naredili izjemo in namesto 'belega lista poštempljali modrega', da pa moramo nujno nazaj grede še enkrat do njih, sicer bo štala. Ko sem po dveh urah premražen končno dobil odpustnico, sem šprintal do kombija in ob vsesplošnem veselju smo odpeljali novim dogodivščinam naproti. V Makedonijo pa več ne grem.

Predvsem moraš imeti okoli sebe ljudi, ki razumejo specifiko posla, ki je res poseben. Jaz ne maram preveč govoriti po telefonu, ker mi to vzame veliko časa, zato pa raje komuniciram preko vseh aplikacij, ki so na voljo, ker mi to omogoča, da urejam stvari v svojem tempu. To daje včasih občutek, da sem 'ves čas na telefonu', v resnici pa samo menedžeriram svoj čas, učinkovitost in stres. Ampak imamo načeloma dogovor med sabo, da se med vikendi ne gnjavimo s poslom, če nismo ravno sredi lansiranja novega albuma ali pa če nismo po koncertih. V tem primeru pa si vzamemo ponedeljek prosto.

Izvajalcem bi predlagal, da delajo samosvojo muziko, ki ni kopija trenutnega trenda. Vsi večji bandi so plod tega, da so nekaj delali drugače, celo narobe, da so potem iznašli svoj izraz, celo nov žanr. Menedžerjem pa svetujem, da 'prisilijo' izvajalce čim prej, da se le-ti med sabo dogovorijo o obveznostih znotraj banda in finančni kompenzaciji, ki iz tega sledi. Ker ko enkrat pride uspeh, pride za tem tudi nekaj denarja in tu se začne profesionalizacija banda in klape v skoraj 'firmo' in če niso stvari od začetka razjasnjene, potem je zelo težko razčiščevati za nazaj, kdo je za kaj zaslužen, kdo zato dobi več, kdo manj. Mnogo skupin ob prvem uspehu razpade predvsem zaradi tega.