Metal in drum'n'bass ostaja slastna in sočna kombinacija

Nekaj nujnega za ljubitelje bučne, energične, občasno celo povsem podivjane muzikalnosti. Kultni avstralski bend nove muzike ni predstavil desetletje in pol. A vrnitev pogona Pendulum, ki preferenčno metal-rockovsko ostrino navdušeno zliva z elektroniko, pretežno z drum'n'bassovskimi eksplozijami, morda niti ni tako zelo presenetljiva. Emo-rocka je vse manj, mlajše generacije sorodno-nevihtnih The Prodigy niti ne pomnijo več. Po drugi plati pa se plesna elektronika, predvsem house, trance in delno tudi še techno, uspešno ohranja. Album Inertia je seveda standardna fuzija vseh naštetih žanrov, čeravno se zdi - vsaj njegov prvi del -, da so Pendulum navdušenje nad ponovnim vstajenjem, ki ga zaznamuje komad Driver, časovno razvlekli; pač v zanosu in z manj premisleka v estetski smeri. A je ob tem vendarle potrebno ponovno podčrtati, da Pendulum tudi v 2025 upravičeno ostajajo metalci. Hkrati pa pripomniti, da metal-rock, v najrazličnejših variacijah, živi in se razvija pravzaprav še bolj goreče kot elektronska glasbena ekspresija. Za bolj nevtralna ušesa kot najboljšega izpostavljam song Guiding Lights, ki vključuje čudovito trance kadenco. Izvrsten ritmično lomljen in božjastno udaren, a za nameček še romantičen, je tudi komad Colourfast. Načeloma pa številne zelo veseli, da je na glasbenem trgu spet nekaj svežega in odličnega, namenjenega vsem tistim, ki prisegajo na pirsingiran, črn, debelopodplatni videz; se pravi, da je nazaj nekaj univerzalno uporabnega zlasti za del poslušalstva, ki za sproščanje potrebuje zgolj in samo silovitost - ter še nekaj karakternega in tudi lepega poleg. Predvsem pa - še vedno - stroboskopskega!