Metallica v vrhunski izvedbi domačih rokerjev

Po Sokijevem "masterclassu", kateremu so lahko s posebno vstopnico prisostvovali vsi tisti, ki so želeli pridobiti vpogled in nova znanja iz bobnarskega sveta, so v dvorani 6 ljubljanske Odiseje na svoj račun prišli vsi tisti, ki jim je blizu glasba svetovne thrash atrakcije Metallice.

Po videouvodu na velikanskem LCD-zaslonu je v prvi plan stopil Soki ter ob originalni spremljavi Metallice odbobnal pesem Creeping Death, požel prvi aplavz navdušenja, nato pa na oder pospremil člane skupine Hamer, s Timom Koresom Korijem na čelu. Odžagali so pesmi Whiplash ter Sad But True, Kori pa se je izkazal kot odličen vokalist, ki mu je očitno Metallica zelo blizu. Na oder so potem stopili Sokijevi kolegi iz Elvis Jackson (Buda, Slavc in Marty), ki so postregli z Motorbreath ter Stone Cold Crazy (izvirno so jo izvajali Queen). Tudi Buda je solidno odpilotiral obe pesmi, četudi smo vmes dobili "elvisovske" vibracije, s čimer pa seveda ni nič narobe.

Zasedbi Hamer se je nato pridružil Robert Novak - Flik (Mi2), odigrali pa so pesem I Disappear, ki jo je Metallica prispevala za film Misija: Nemogoče 2 s Tomom Cruisom. Starejši favorit Battery je prišel na basu odigrat Alen Steržaj, ki je pokazal, da mu od metal prvakov niso blizu le Iron Maiden, njegov kolega Danijel Gregorič se je nato pridružil na kitari, "odžgali" pa so Am I Evil?

 V nadaljevanju sta z akustično izvedbo Nothing Else Matters presekala kitarski heroj Bor Zuljan na 12-strunski kitari ter Matjaž Jelen, oba iz Šank Rock, pesem pa je bila balzam za srca nežnejših duš, od ponosa pa je vidno razganjalo tudi v prvi vrsti sedečo predsednico parlamenta. Jelen je pesem nekoliko priredil, pokazal vokalne sposobnosti, četudi se je mestoma odklonil od izvirnika.

Eksplozivni AloStari! so nabrito "odpičili" Die My Darling in Last Caress (v izvirniku od Misfits), Jelen pa se je vrnil na oder za pesem The Memory Remains. Na oder je nato Soki med premorom povabil Urško Klakočar Zupančič, ki je med tistimi, ki so donirali več kot tri tisoč evrov, izžrebala nekoga, ki je prejel rumeno-črni komplet bobnov po vzoru albuma 72 Seasons, zamislil pa naj bi si ga sam Lars Urlich.

Za sklepni del koncerta pa se je Sokiju na odru pridružila "all star" zasedba v postavi: Jani Hace (Siddharta) na bas kitari, Zuljan na kitari in Gregor Jančič (Happy Ol' McWeasel) na vokalu. Zuljan je odlično priredil Seek & Destroy s prvenca Kill'Em All, zvon je zadonel in se na ekranu pokazal pri For Whom The Bell Tolls, čemur je takoj sledila eksplozivna Master of Puppets, ko je sedeče občinstvo, ki se je dotlej težko zadrževalo na sedežih, pridrvelo pod oder (nekaj, kar bi se v Italiji zgodilo po prvih parih pesmih), tako da je vse skupaj postalo pravi "glavobutajoči" metal spektakel, ko so si mnogi dali duška v prvih vrstah pod odrom.

Skladba One je bila še en favorit, Zuljan pa je pokazal svojo nedvomno virtuoznost na kitari, sledile so pesmi Mama Said, ki jo je Jančič posvetil vsem mamam, Tonč in Dimek iz Mi2 pa sta prišla odpet "pivsko" Whisky in the Jar, pesem Thin Lizzy, ki jo je Metallica priredila leta 1998, v zanju netipično metalskih vodah pa sta se bolj ali manj solidno znašla. Za sam končni "bum efekt" sta poskrbeli še Whenever I May Roam ter zaključna Enter Sandman, katerima sta krono dala Primož in Tomi iz Siddharte ter pokazala, kako smo bili nekoč vsi, ne zgolj metalci, privrženci "črnega" albuma, ki ga je večina znala na pamet.

V dodatku se je vrnil Jančič in so odžgali še Fuel z albuma Reload, s konca 90. let prejšnjega tisočletja. Večina zbrane rock in metal klientele si je bila edina, da se je Odiseja izkazala za zelo dobro novodobno prizorišče, kjer se lahko dogajajo glasbene prireditve, četudi v nekoliko drugačnem okolju, kot smo ga običajno vajeni. Nedvomno vrhunski večer je bil ultimativno posvetilo domače glasbene karavane Metallici, ki je marsikoga do obisti ogrel v vedno bolj hladnih jesenskih večerih ...