'Mi smo Paraf, zvenimo kot nihče drug'

Valter Kocijančić: V tistih časih nismo vedeli za noben drug bend zgolj za nas, torej nas ni zanimalo, kdo je bil prvi, drugi ali peti. Danes pa me to zanima še manj, saj nismo na konjskih dirkah ali maratonu. Pankrtov dolgo nismo poznali, spoznali smo jih šele leta kasneje. Moj oče mi je prinašal glasbene revije, Bravo, New Musical Express, kar je takrat bilo, angleško nisem znal, gledal sem samo fotografije. Glasbo pa sem si zgolj predstavljal. Ko smo že imeli kakih deset pesmi, je prijatelj iz Londona prinesel plošče Ramones in Sex Pistols. Šele takrat sem prvič slišal punk glasbo. V naših časih pa je obstajal samo Radio Luxembourg, ki smo ga poslušali, ki pa na svojem repertoarju ni imel punk pesmi, saj je bil šele v povojih. Tako na Zahodu, še bolj pa pri nas v Jugoslaviji. Mi smo Paraf, zvenimo kot nihče drug in ni nas mogoče s komer koli primerjati. Vedno, od prvega do zadnjega albuma, smo bili svoji.

Kocijančić: Ko sem bil jaz v bendu, je bil komunistični režim, a vse, kar se je takrat govorilo, jaz nisem ničesar občutil na svoji koži, nisem bil na nobenem individualnem razgovoru, s policijo, takratno milico, kot bend nikoli nismo imeli težav. Kasneje, ko je bend zajadral v novovalovske vode, pa so imeli težave z nekaterimi osebami.

Pavica Mijatović (Vim Cola): Štos je bil v tem, da na začetku režim ni vedel, za kaj gre in s čim se srečuje. Ko smo začeli bolj aktivno delovati v javnosti, pa so počasi dojeli, za kaj gre in kakšna "ideološka nevarnost" za mladino bi to lahko bila. Imeli smo nekaj težav, a vse se je dogajalo po zaslugi nekega inšpektorja v mestu, ki nam je pokazal naše kartoteke, kamor je vse zapisoval in želel narediti vse, da bi nam preprečil delovanje. Bilo je od prepričevanja staršev do intervencij na delovnih mestih, na fakultetah in tako dalje. Prišlo je do tega, da sva basist Zdravko Čabrijan in jaz preprosto za par let izginila iz javnosti, saj nisva več mogla zdržati vsega pritiska. Bilo je nekaj smešnih, manj smešnih in tudi resnih situacij, a vedeli smo, da gre sam sistem nekako k svojemu koncu. Bila je popolna paranoja na vse, tudi na najbolj benigne stvari.

Vim Cola: Dve temi sta bili nedotakljivi, tovariš Tito in Jugoslavija. Vse ostalo je bilo dovoljeno. Od vseh socialističnih držav smo imeli največ svobode in najmanj omejitev. Sicer pa je Tito bil šminker.

Kocijančić: Stari zapeljivec (smeh).

Vlado Simčić: Gre za smer glasbe, ki bi ji lahko rekli post post punk. Gre definitivno za bend, ki je nastal v punk časih, nato je prišla nova postava, ki je vpeljala novovalovski zvok, tretji album pa je pravi post punk. Zdaj gre za nekakšen most med tistim, kar je bilo nekoč, in tistim, kar je danes. Skušali smo, vsaj metaforično, spregovoriti o zadevah, ki nas mučijo, kot jih vidimo in doživljamo, smatramo pa, da bo to prišlo do ljudi, ki imajo podobne občutke kot mi sami.

Kocijančić: Jaz sem enostavno odšel iz benda, ker sem imel svoje ideje in kaprice. Ostali smo prijatelji, tako kot smo še danes, ko se normalno družimo in skupaj igramo. Glasba, ki sem jo takrat delal, je še vedno tu, Zdravko je potem s Pavico delal po svoje, normalno pa med našimi pesmimi obstajajo razlike.

Vim Cola: In super je, da je tako.

Kocijančić: Naši koncerti zdaj so zanimivi tudi zato, ker lahko doživite vse tri faze skupine, kar je občinstvu zanimivo. Hkrati pa priznam, da če igramo okoli uro in štirideset, da nam telesno ni več tako lahko, kot nam je bilo v mladih letih. A zdržimo.

Simčić: Veliko vadimo. Vsak dan (smeh).

Vim Cola: Ne kadimo, ha-ha.

Kocijančić: Meni osebno ni lažje. Včasih se mi je gladko "fučkalo", kaj si bo kdo mislil o nas ali o meni. Zdaj, ko pridem na oder, pa vem, da imajo ljudje do nas določena pričakovanja in da jim želim ponuditi vse, kar je v moji moči, da bodo zadeve izpadle čim bolj optimalno.

Vim Cola: Smatramo, da je po toliko letih bend, ki zavzema določen prostor, dolžan občinstvu nuditi najboljšo možno izkušnjo. V polnem smislu besede.

Kocijančić: Na kratko, ne želimo se "usrati" na odru, temveč od sebe pokazati najboljšo možno plat.

Kocijančić: Še vedno trdno stojim za to trditvijo.

Simčić: Nekaj časa bo ostal na aparatih, a se mi zdi, da je vseeno nekako v defenzivi, glede na svetovni splet, trende in okus mladine, kar seveda vpliva na dejstvo, da je manj popularen, kot je bil v naših časih.

Vim Cola: Vedno bo obstajala kritična masa, ki ti pokaže in da vedeti, da se je vsa zgodba izplačala.

Vim Cola: Premladi za rokenrol (smeh).

Simčić: V meni je zaprt nadebuden otrok, igral bom, dokler ne padem dol. Ko grem na oder, imam triindvajset let, kar bo vedno ostalo, nikoli se ne bo spremenilo. Nikoli. To je to. Če pa razmišljaš, da si prestar, potem prenehaj igrati.