Mi2: '27 let se že vlačimo po slovenskih odrih in fajn nam je'

Dečki s Sotle, kot so se nekoč poimenovali Mi2 iz Rogatca, so šteli in šteli, menda še celo dodali en koncert, da so tako svojim oboževalcem, ki so že nekaj mesecev vnaprej pokupili vse vstopnice za ljubljanske Križanke, zares priredili tisoči koncert, ki je bil hkrati tudi prvi zares samostojni nastop v znamenitem kulturnem hramu. "Morda je to čista požrešnost, da imamo že pred 30. obletnico tisoči koncert. Morda bi se po temle dogodku lahko malce umirili in odigrali za slovenske razmere dovoljšnih in povprečnih 16,5 koncerta na leto, četudi smo jih imeli v rekordnem letu tudi preko petdeset na leto," sta nam pred koncertom zatrdila Tone in Dimek.

Fikija, s katerim je Jernej Dirnbek Dimek "zaradi preobilice prostega časa" leta 1995 ustanovil "kvazi rap duo", tokrat ni bilo, drži pa podatek, da sta 1. decembra taistega leta imela prvi koncert, kar šteje tudi za uraden začetek skupine. "Spomnim se prvega koncerta v Rogaški Slatini, ko sva s Fikijem bila še duo in sva igrala s pomočjo klaviature in akustične kitare, trajal pa je kakšnih dvajset minut. Sprožila sva salve smeha v občinstvu, morda ni bilo preveč podobno glasbi, a naju je pognalo na glasbeno pot," se je prvega koncerta spominjal Dimek. "No ja, jaz sem prišel v bend nekaj let kasneje, proti zaključku druge plošče, ko smo začeli resneje nastopati naokoli. Prvič sem z njimi nastopil v legendarnem mariborskem klubu KGB, bilo je luštno, edina težava pa je bila, da je bil repertoar dokaj kratek, ker še nismo imeli veliko materiala. Pred koncertom pa smo šli v menzo na vampe, golaž in pasulj, kar smo pridno zalivali s pivom, da se je potem med nastopom skozi spahovanje na odru zelo močno poznalo," pa je svojo izkušnjo s prvega koncerta slikovito opisal pevec in za povrhu doktor znanosti, Tone Kregar.

Poln avditorij Križank je tako vseboval tako staro kot mlado, zagotovo tudi tiste, ki so se počutili "prezrele in prestare za kak rokerski klub", kot se je nedavno izrazil Dimek. Vseeno pa so v prvih vrstah prednjačili tisti najbolj zavzeti, mlajši in mlajše, ki so najbrž glasbo Mi2 spoznali prek svojih staršev, ki so bili na koncertu morda nekaj vrst bolj v ozadju. Da je vse "štimalo", so Mi2 na oder po stari slovenski tradiciji postavili tudi pravi pravcati mlaj s prometnim znakom in številko 1000, kar je poskrbelo za še bolj domače vzdušje, da zastav z natisnjenima kvazi ojačevalcema Marshall niti ne omenjamo. Mi2-jevski humor pač.

Po Cankarjevem domu, Tivoliju in Stožicah so tako Mi2 osvojili še eno od zadnjih trdnjav, ki jim je manjkala. Večer so vpeljali s pomenljivo pesmijo Kakor nekoč, nadaljevali z Adam in Eva in Midva, dokler niso svojih grl raztegnili Štajerci in z bendom družno zapeli Štajersko nebo in tako zatem z vsemi drugimi nadaljevali v prvomajski Zbudi me za 1. maj. "Sprva smo izbrali okoli petintrideset pesmi, ki so se nam zdele primerne. Potem smo videli, da smo malce pretiravali, in jih črtali, dokler jih ni ostalo osemindvajset. Je kombinacija tistih, ki morajo biti, nekaj takih, ki jih ljudje redko slišijo na naših koncertih, in kar nekaj pesmi z zadnjega albuma, ki je najbolj sveži produkt izpod krča naših rok," je o izboru pesmi povedal Dimek.

Seveda so nadaljevali z vsem dobro znanimi uspešnicami Stara duša, Hči vaškega učitelja, Sveta Margareta in Čakal sn te ko kreten. Po Slepem šusu pa so pri pesmi Dobrodošli na dvor povabili mladostniško razposajenega Tineta Matjašiča iz skupine Alo!Stari, ki je poskrbel za dodatno dozo energije in eksplozijo navdušenja med mlajšim delom občinstva, še posebej potem, ko so pesem prelili v Nea vem kam, verjetno najbolj poskočno himno štajerskih skate pankerjev.

Po podelitvi platinaste nagrade za deset tisoč prodanih nosilcev zvoka v preteklih letih je sledil akustični del koncerta, kjer so v lahkotnejših tonih izvedli skladbe Lanski sneg, Šlager, Samo tebe še imam, Julija in Počasi Matilda. Koncert se je medtem prelil v drugi del, ki se je vse bolj nagibal k vrhuncu in še bolj zavzetemu sodelovanju dodobra razgretega občinstva.

Zelo motiviran in napolnjen avditorij je tako družno in zelo kulturno, brez kakršnih koli ekscesov, prepeval njihove himnične hite, kot so Sladka kot med, Proklete vijolice, Čista jeba, Najrajši sn pa s teboj pil in Mali pizdun. Slednjega so določili tudi za konec uradnega dela koncerta, 24. pesem tega večera.

Kajpak ni šlo brez Črtice, četudi brez Fikija, in morda pripadajoče Rovanjke, za povrhu pa še Pa si šla in zimzelene poletne viže Pojdi z menoj v toplice. Poslovili so se z Odhajaš in se fotografsko obeležili še s prepolnimi Križankami. Posnetek koncerta naj bi, po napovedih, izdali na dvojnem "živem" albumu proti koncu letošnjega leta.

Mi2 so vedno sloveli po tem, da so bili nekakšen ljudski bend, ki se dobro vključuje tako v vaške veselice in poletne festivale kot v nastope po gradovih, pa vse do nastopov na najvišji ravni, kot je bila pričujoča manifestacija njihovih verjetno najboljših trenutkov kariere. Kaj pa sledi, morda 30-letnica? "Kdo je rekel, da ne bo 30-letnice, glede tega smo povsem nepredvidljivi, bi jo radi? Kdo v naših letih si ne bi želel 30-letnice? Mi pa si želimo predvsem zdravja in dobre volje ter mir na svetu," sta nam, tik preden sta stopila na oder, zatrdila Tone in Dimek. Zakaj tudi ne, 30-letinca bo že leta 2025, do takrat pa, če ste tokrat ostali brez vstopnice, brez težav lahko ujamete Mi2 na katerem od številnih slovenskih odrov.