Mi2 ali 30 let 'čiste jebe', ki se ji ne gleda v zobe!

Dimek: Zgodba je taka, da sva prvo ploščo s Fikijem delala v studiu, kjer je bilo vse bolj ali manj elektronsko. Prišla sva tja z melodijo in besedili, potem pa smo v studiu Bon-ton v Rogatcu delali glasbo, pri čemer smo uporabljali klaviature, sample, ritem mašine in podobno. Pri vsem skupaj pa je bil zraven Egon, ki je takrat odigral vse kitare, ki so tudi edini "live" instrument na prvencu. Ko je bila plošča posneta, so prišle ponudbe za prve nastope, Egon takrat ni želel nastopati z nama, zato sva razmišljala, kaj narediti. Ker sem na enem študentskem žuru slišal kranjsko skupino Aperion, ki so dobro obvladali priredbe, sem jih vprašal, če bi igrali z nama. Privolili so, malce smo zvadili in odigrali kakih pet ali šest koncertov. Po pol leta smo nehali sodelovati, potem sva s Fikijem nastopala sama, nastop na Prešernovem trgu v Ljubljani pa je bil tako slab, da naju je Egon, ki je bil v publiki, potem povabil na zagovor in nama dal vedeti, da tako ne gre več, da potrebujemo bend, da bomo lahko igrali, kot je treba.

Tonč: Že od malih nog smo se družili in potem imeli tudi prvi bend, ki se je imenoval Kamena doba. Že takrat smo imeli občutek za samoironijo, med instrumenti pa so bili 150 let star klavir, akustična kitara in šolska torba namesto bobnov. Ko se nam je pridružil Egon smo bili Singsing ter Morana, ko smo že začeli s prvimi avtorskimi pesmimi. Sredi 80. let, leta 1986 smo imeli prvi studijski posnetek, pesem Železni križec.

Dimek: Egon je potem našel Vojka in Vanjo, basista in bobnarja, naredili smo spremljevalni trio, zvadili program, začeli smo delati drugo ploščo, nastala je Teta Estera in Ostal sem brez benzina. Po enem letu, ko smo dojeli, da nimamo skoraj nobenih koncertov, je volja uplahnila, tako da smo znova razpadli. Fiki se je dokončno poslavil, z Egonom pa sva želela vsaj dokončati začeti album. Za pomoč sva zaprosila Tonča in Robija in počasi je iz studijskega motoviljenja nastal bend. Ostali smo Mi2, četudi nas je bilo več in se je ime očitno prijelo s hitoma Črtica in Teta Estera.

Dimek: Črtico ne, Estero pa je vrtel POP TV v takratni glasbeni oddaji z voditeljico Janjo, potem je bil Atlantis z Katarino in Oriano, na nacionalki pa oddaja Roka Rocka ter Pomp, to je bilo pred Videospotnicami.

Tonč: Po zaslugi Tete Estere smo nastopili vsaj desetkrat na "playback" po raznih TV postajah, Videospotnice pa so potem sovpadle z našo ploščo Album leta.

Dimek: Dejansko si s Fikijem nisva upala peti. On je sicer poslušal rap, jaz pa ne, zato sem se bolj počutil kot nekakšen pripovedovalec, s Tončevim prihodom pa smo potem začeli ustvarjati pesmi, ki se pojejo.

Dimek: Fenomenalno se nam je zdelo, da smo lahko nastopili tam, saj je bil dejansko en redkih rock festivalov, na katerem smo takrat igrali, četudi okoli štirih popoldne. Ljudje so v glavnem poležavali v travi, četudi je nekaj navdušencev skakalo pod odrom. Sredi odra je bila še "štanga", saj so sami sestavljali oder in niso znali drugače (smeh). A dejansko je bil to prvi in edini rock festival v tistem času.

Tonč: Na katerem smo potem igrali vsaj še šestkrat.

Dimek: Dejal bi, da izredno pozitivno. Z mojim talentom je bila to edina možnost, da pridem v bend, glede na omejen nabor ljudi, ki so bili na razpolago, da sodelujejo v njem. V takšnih krajih, se je živelo precej drugače kot v mestu, v gostilnah je bil nabor ljudi, od delavca do direktorja, od petnajst do petinosemdeset let, kar je bila neizčrpna baza zgodb, ki smo jih mi s pridom uporabili v besedilih naših pesmi. To je dalo Mi2 zagotovo naboj in smer našim sporočilom v besedilih.

Tonč: V 80. letih je bilo življenje v ruralnih, odročnih okoljih zelo zanimivo. Bil si na obroblju, po drugi strani pa si bil na tekočem, poslušala se je enaka glasba kot povsod drugod. Pred nami je bila že prva generacija rogaških rokerjev, kot so Moby Dick in Caligula.

Tonč: V bazen pač ne greš obut, haha.

Dimek: Dve pesmi sta bili malo manj predvajani, ki sta sicer v našem železnem koncertnem repertoarju, ena je Oda Gudeki, ki je 8,5-minutna pesem s Frajkinclarji.

Tonč: Gre za prvo fuzijo rock in narodno-zabavnega ansambla pri nas.

Dimek: Enostavno večina radijskih postaj ni vedela, kaj početi z njo, za urbane radie je bila preveč ruralna in obratno. Večina nam je odrekla podporo. Druga pa je Pa si šla, ki je bila deležna precejšnje cenzure.

Tonč: A ravno po zaslugi Ode Gudeki imamo tudi po četrt stoletja odprta vrata v neke prostore, ki niso a priori rokerski. Očitno smo s to pesmijo nagovorili ciljno skupino, ki je sicer ne bi. Dejansko izmed teh desetih pesmi jih sedem še vedno igramo, torej je plošča imela neverjetni avtorski potencial.

Tonč: Problem velikih koncertov je, da se pričakuje tako eno in drugo, železen repertoar kot tudi kakšna manjkrat izvajana pesem. Po osmih albumih in okoli stotih pesmih je kar težko narediti izbor.

Dimek: Malce bomo to popravili v Stožicah. Ne bomo igrali samo predvidljivih pesmi, bo tudi kaj za tiste, ki do potankosti obvladajo našo diskografijo.

Dimek: Če povem iskreno, je Egon naredil refren, ki je potreboval štiri zloge. In meni je v nekem trenutku padla v glavo "čista jeba", povsem naključno, trenutni navdih. Melodijo smo imeli, nato sem napisal še kitice. Ko je bilo besedilo gotovo, pa je bilo vse ostalo narejeno v eni uri. In smo jo šli posnet.

Tonč: Bila je ena tistih pesmi, ki jo narediš, pa si rečeš: jebela, to je pravi hit. Druga dilema, ki so jo imel jaz, pa je bila tista, da sem se vprašal, mar nismo vsega tega že prerasli? Se lahko podpišemo pod to? A po drugi strani - takemu hitu se ne gleda v zobe! Ostali so me hitro utišali, mi pa smo ga še malo dodatno zbanalizirali, da je dobil še malce drugačno dimenzijo.

Tonč: Nikoli nisva z Jernejem imela trenj. Že ko se pesmi pišejo, se ponavadi z nekom v mislih in je to pač vedno bilo to. Kjer pa je možnost, da pesem kliče po pestrosti, si jih razdeliva.

Dimek: Če je bolj pripovedna, sem ponavadi jaz na mikrofonu, če pa je bolj poetična in spevna, pa je to Tončeva domena. Skratka sva demokratična.

Tonč: Ja, pa še manj naporno je, če poleg tebe še kdo zapoje kako skladbo (smeh). Obenem pa drži, da je to postal naš prepoznavni znak, da pojeva oba.

Dimek: Dejstvo je, da je skupina z leti rasla in rasla, hkrati pa velja, da večina nas nismo neki blazni glasbeni virtuozi, glasbeno-formalna izobrazba je zelo nizka. Učili smo se eden od drugega, tako v igranju kot v vsem ostalem, število poducentov pa govori o nekem iskanju. Verjetno smo v točki, ko je k nam prišel Drago Popovič, dejansko postavili tisti zvok, ki smo ga želeli slišati na koncertih. Sprva je delal na koncertih, nato pa smo ta zvok preselili tudi v studio.

Tonč: Drago je takorekoč postal član skupine, saj je z njim prišel kvalitativni preskok v smislu rejtinga in renomeja Mi2 na domači sceni.

Dimek: V zadnji fazi, kakih šest ali sedem let nazaj, smo posodobili še opremo, da imamo na vseh koncertih enako dober zvok. Uporabljamo "kemperje", zadeve, ki so nadomestile ojačevalce, vsi pa smo začeli uporabljati tudi "in ear" monitorje, da imaš slušalke in sam sebe poslušaš in slišiš, kot je treba. Torej nimamo izgovora, da kakšen koncert ne bi bil dober, vse je odvisno izključno od nas. Pogoji so vedno enaki in vedno dobri.

Tonč: Tudi kadrovsko smo se okrepili, Davor Klarič, Franci Zabukovec, ki ga je, iz zdravstvenih razlogov zdaj zamenjal prav tako odlični Jure Golobič, kar se seveda odraža na odru. Tehnični manjko prej pa smo vedno kompenzirali z avtorsko lucidnostjo, kar nas je reševalo in nam pomagalo preživeti do točke, ko smo lahko dejali, da smo "spodobna" zasedba.

Tonč: Na nek način seveda, gre za pomembne mejnike, ki utrjujejo položaj benda na domači glasbeni sceni. Vedno pa je dober občutek, ko si zavrtiš svojo gramofonsko ploščo, se spomniš polnih Križank, takoj dobiš dodatno motivacijo, če jo potrebuješ (smeh). Ugotoviš, da madona, to smo pa dobro "odprašili", ha-ha. Nič nismo dodajali ali odvzemali, zvok je takšen, ko je bil na koncertu.

Dimek: Smo v letih, ko nimamo več težav, kako priti iz meseca v mesec, zato se težko pritožujemo, kako je vse narobe v naši državi. Eksistencialne težave so na srečo izginile, uporniški duh bledi, kar je po svoje prav. Ker če bi iz današnje pozicije še vedno pošiljali ista sporočila, to ne bi bilo ravno verodostojno.

Tonč: Človek z leti postane malce oportunist in pragmatik.

Dimek: Že v začetku leta smo postavili repertoar, ki ga bomo izvajali na 30-letnici, 27 pesmi in še kaj za povrhu (pomežik). Odločili smo se, da bomo ta program izmenično igrali na dotedanjih koncertih, torej ne bomo potrebovali dodatnih vaj. Gostov ne načrtujemo, ključno na pa je, da se bo naš koncert dobro slišal in videl na vseh koncih dvorane.

Tonč: Jaz ga na mehurju čutim že dlje časa, ha-ha. Ne vem, verjetno je treba o teh rečeh čim manj razmišljati, prednost pa je, da smo celotno poletje in tudi jesen koncertirali, torej uigrani bomo, upajmo, da tudi relativno zdravi, dobre volje in bomo poskušali na koncertu uživati za vseh teh trideset let.

Dimek: Dodal bi, da dejansko taki dogodki spravijo skupino v drugo dinamiko, saj gre za dogodek, s katerim smo se ukvarjali več kot eno leto. Prav je, da smo se odločili za to, saj je prinesel drugačne obveznosti in bo posledično tudi veselje, če bo vse šlo uspešno skozi, zagotovo temu primerno.

Tonč: Leta razmišljajo namesto nas. Hočeš, nočeš moraš sprejeti neka dejstva in spremembe. Čeprav tudi ukvarjanje z glasbo najbrž upočasnjuje staranje, vsaj v mentalnem smislu. Telo pa kajpak zahteva svojo nego in pravočasen "servis" (smeh).

Tonč: Ja, da se le ne bi preveč kvarili, ha-ha.

Dimek: Nekako sem si skozi leta sam sebi govoril, samo še eno uspešnico potrebujemo, potem pa lahko igramo do konca. Zdaj pa celo menim, da smo v fazi, ko tega ni več treba govoriti. Še vedno pišemo nove pesmi, a nismo več obremenjeni s tem ali bo nekaj hit ali ne. Upam pa da bomo lahko še dolgo nadaljevali.

Tonč: Je pa res, da ima človek sredi petdesetih malce zožen nabor motivike, o čem lahko prepeva, dobro je, da ostaja (samo)kritičen, a tudi, da ni preveč črnogled

Tonč: Morda to res zveni malce kontradiktorno, in pesem in sporočilo. Vprašanje, kaj je pesnik takrat hotel točno s tem povedati (pomežik). Življenje seveda ni praznik, je pa zelo dobro in dragoceno, da se nam vsaj tu in tam kak praznik v življenju zgodi.

Dimek: Vesel sem, da se relativno pogosto zavem, kakšno srečo imam, da opravljam enega najboljših možnih poklicev na svetu. In v tem smislu življenje JE praznik.