Mikavno zorenje indie posebnežev Bloc Party

Staranje, tj. zorenje indie bendov, je nepredvidljiv proces. Sprva post-punkovsko napadalno koračniški in delno tudi shoegazerski sta zasedbi Bloc Party in Franz Ferdinand ob prelomu tisočletja vzklili vzporedno. Toda sčasoma sta razvili različne, a še kako zanimive narativne obline. Medtem ko Škoti vztrajajo na durovsko simetrični paradigmi in tršemu kitarskemu zvoku podobnem poznem slogu brit-pop eksotov Suede, se londonska ekipa Bloc Party na zadnjem EP-ju predstavlja z mehkejšo zvočno termiko. Komad Lagoon Blue nekoč pogosto kričečega pevca Keleja Okerekeja v zavihkih portretira skoraj kot soulmana z art-rockovsko preteklostjo in nemara pop prihodnostjo. (S)podobno plastificirano se sliši tudi kitara Russella Lissacka, še drugega preostalega ustanovnega člana Bloc Party. Simptomatično igrivo in s tem malodane nepričakovano mikavno vibrira tudi njihov pravkar objavljeni album Anatomy Of A Brief Romance.

Kultni avstralski elektroniki The Avalanches izid četrtega albuma v treh desetletjih misterioznega delovanja potrjujejo s petim songovskim izvlečkom s prihajajočega naslova No Bad Memories. Po famoznem prvencu Since I Left You (2000) je tedaj še duet, praktično za vsak komad razširjen z družino gostujočih vokalistov, potreboval kar šestnajst let, da je svoj diskografski katalog začel redno dopolnjevati. Naslova Wildflower (2016) in We Will Always Love You (2020) ekskluzivnosti vpadljive začetne albumske kombinacije artistične avtorske govorice, podprte z osupljivim naborom produkcijskih rezov, ki so spominjali na vzorčenje (čeprav to ni bilo klasično samplanje, temveč le hlinjenje te tehnike), Robbie Chater in Tony Di Blasi nista dosegla. Vseeno pa je melbournski kolektiv uspel ohraniti sijočo izrazno prožnost, ki jih je iz časov vladavine pionirjev, na primer DJ Shadowa in MJ Colea, prenesel v obdobje dominance Jamieja XX, Bonoba ali pa Flying Lotusa. Transcendenco The Avalanches je zlahka zaznati tudi v načeloma premočrtno strukturiranem komadu Far Away, ki je prej poskus umetelno podpreti house eksperimente kot pa izzvati nov tip triphopaške dinamike. Pa saj tudi s trisom letošnjih singlov (Every Single Weekend, Blue Shadow in Can't Get Over Losing You) čislana zasedba ne odkriva, da je še vedno upravičena do titule "super-posebna". Ravno slednje visoka pričakovanja pred skorajšnjo predstavitvijo novega albuma močno krepijo.

Duet Pamela je na julija izdanem premiernem EP-ju It's Nice To See You Here zbral še marsikaj drugega kot tole prikupno funky veseljačenje v slogu The Strokes. Sydneyjčana Sarah Ellen in Josh Kempen smelo stopata tudi v vrsto tistih, ki na eni izrazni strani koketirajo z londonskimi The xx, ali pa tistih, ki prisegajo na ležernost kalifornijskega chillwave in nu-disco pogona Poolside. Ob namišljenem, a nujnem klicaju dodanem pozivu, da velja v prihodnjih sezonah ostati buden, ko gre za zasedbo Pamela, ne gre pozabiti, da zapis imena Pamela zaenkrat stilistično potrjuje pika za zaključnim a-jem.