Milenijska udarnost med Sonicom in Mariom

Očitno je torkov večer in nasploh datum koncerta zasedbe A Day To Remember tokrat ni šel na roko organizatorjem, ki so ga izbrali na isti dan, ko je na desetine avtobusov iz Slovenije romalo na Dunaj, kjer so se vnovič ustavili ameriški pankrokerji Green Day, ki so sicer v Sloveniji nastopili že trikrat, dvakrat v Tivoliju (1996 in 1998) ter nazadnje v Stožicah, leta 2017.

Za povrh pa so bili v italijanski Ferrari ta dan še Slipknot, tako da je tudi tja odšel lep del ljubiteljev metala. Pred ljubljanskim Media centrom so se tako proti večeru začela parkirišča polniti z avtomobili s tujimi registrskimi tablicami, od hrvaških, pred avstrijskih, pa vse do nemških, nekaj, kar smo doslej lahko videli pri specifično avstrijskih ali nemških bendih tipa Bilderbuch ali Die Ärtzte.

Kot predvozači večera so bili prvi na vrsti avstralski metalkorovci Polaris, ki so imeli, tudi po majicah nekaterih v občinstvu, prisotnih kar nekaj privržencev. Zasedbo vodi pevec Jamie Hails, ki s svojimi tetovažami deluje kot da je po poreklu iz Avstraliji sosednje Nove Zelandije in tam domorodnih Maorov. Zasedba je doslej v dobrih trinajstih letih ponudila tri albume, s primerno fatalističnimi naslovi (The Mortal Coil, The Death of Me in Fatalism).

Pevec, ki deluje bolj "metalec" od preostalih članov skupine, je poleg solidnega "growl" vokala ponudil tudi pevske vložke, večina njihovih pesmi pa niha med metalom, ter tudi amalgamom pop punka, kakršnega smo bili vajeni od Green Day, The Offspring ali Blink 182 naprej. "Kdor je prvič na našem koncertu, dobrodošel v družino. Z A Day To Remember smo skupaj od prvega dne in jih podpiramo, tako kot oni podpirajo nas, zato velik aplavz zanje," je vreščal Hails, ki je suvereno odpel okoli tričetrt ure dolg nastop.

A Day To Remember so prišli na oder napovedanih dvajset minut pred 21. uro, ko je ob zvokih intra, ki je bil Tako je govoril Zarathustra, v navdušenje spravil novodobno, skejtersko potetovirano mladež, katerih večina se je rodila v tem tisočletju. Zasedba obstaja že krepki dve desetletji, v katerih je ponudila kar osem albumov, zadnjega, Big Ole Album Vol. 1, februarja letos. Naslovnico zanj je brez dvoma navdihnil kultni film Detroit Rock City (1999), v katerem so oboževalci leta 1978 šli na koncert skupine Kiss.

Pevec Jeremy McKinnon je tako že ob prvi pesmi The Downfall of Us All pokazal zobe, bend pa je "zažagal", kot se spodobi, četudi je morda njegov vokali nekolikanj preveč melodičen za običajno metal publiko, o kateri pa tokrat niti ni bilo duha ali sluha, kot smo že omenili malo poprej. Fotografi so prišli na svoj račun že pri drugi pesmi I'm Made of Wax, Larry, What Are You Made Of? in 2nd Sucks, ko so prišli na vrsto topovi z ogljikovim dioksidom, ki so poskrbeli za dramatične trenutke. Igra svetlobe ter projekcije v ozadju pa so navdušile celo samega lučkarja, zadaj za mešalno mizo, da je "padel not" in užival v predstavi tako kot večina v nekoliko nazredčenem avditoriju Media parka. Pevec je celo pozval k "circle pitu", ki je delno uspel, ter dvoboju med levo in desno stranjo dvorane, a hkrati poudaril, da naj bo vse skupaj spodobno in varno, kolikor se da.

Sledili sta pesmi Right Back at it Again ter Bad Blood (nič povezave s Taylor Swift), ko so bili na vrsti že konfeti, izvedli pa so še dva, po naslovih nič kaj preveč spodbudna izdelka, Paranoia in To The Death. Podobni so tudi slogani na njihovih majicah, od katerih se eden glasi "Kill or be Killed" (ubij ali bodi ubit op. a.), kar morda ni najbolj posrečena izbira slogana, sploh v času vojne v Ukrajini ter genocida v Gazi.

Če smo nekolikanj starejši ljubitelji glasbe nekoč odraščali ob trojici prej omenjenih, za povrhu pa še kakšnih Linkin Park, Korn ali Papa Roach, ima današnja mladež svoje heroje, med katerimi so tudi A Day to Remember, četudi v Sloveniji, morda ravno iz razlogov, kot smo jih že omenili, nimajo pretirano veliko privržencev. So pa zato čast rešili vsi naši sosedje, od Hrvatov, Avstrijcev, Nemcev in še koga.

A Day to Remember so se potrudili, kolikor so se lahko, celo s kakšno priredbo kot sta bili npr. Rescue Me (Marshmello) ali Since You've Been Gone (Kelly Clarkson). Njihova "težava" ali pač prednost, pa je predvsem ta, da pravzaprav ne vedo, ali bi igrali težaški metalcore, emo kolidž rock, pop punk ali nekaj četrtega. In zato igrajo - vsakega po malo. Kar njihovih privržencev prav nič ne moti, da se ne bi "zmetali" ob uspešnicah, kot so Have Faith in Me, All I Want ali If it Means A Lot to You. V dodatku so, poleg slednje, dodali še Flowers (ne od Miley Cyrus) in All Signs Point to Lauderdale.

Kar 22 pesmi pravzaprav ni slaba bera za tiste, ki so vedeli, po kaj so prišli. Na svoj račun pa so prišli celo tisti, ki so gamerji po duši, saj imajo celo pesem You Be Tails, I'll Be Sonic, pred katero so zavrteli znani "džingl" za igričarsko podjetje SEGA, ki je zagotovo znana lastnikom retro konzol, skupaj s ježkom Sonicom, ki je v novejšem obdobju "zašel" celo na filmsko platno v nekaj filmih. Za nameček pa je nekdo od njihove ekipe prišel na oder oblečen kot Super Mario, ter z zračno puško nekaj srečnežem podelil nekaj brezplačnih majic. Skratka, Sega in Nintendo v enem večeru, na istem odru. Bi si bilo treba želeti še kaj več?