Mind Tree: glasba kot odziv na stanje duha v družbi

Mind Tree sestavljamo pianist Matic Štemberger, basist Peter Smrdel in bobnar Žiga Smrdel. Naša skupna pot se je začela leta 2021, ko smo se spoznali in kmalu začeli redno vaditi. Sprva smo igrali jazzovske standarde in sodobne jazzovske kompozicije, nato pa se je hitro pojavila želja po ustvarjanju avtorske glasbe. Leta 2022 smo v studiu Metro v Ljubljani posneli naš prvi album Catharsis, ki smo ga v samozaložbi izdali aprila 2023. Veseli nas, da je bil že prvenec tako dobro sprejet, saj smo ga predstavili na treh turnejah doma in v tujini – med drugim v Cankarjevem domu, Porgy & Bess na Dunaju, Konzerthausu v Celovcu in v berlinskem jazz klubu B-flat. Catharsis je za naslovno skladbo prejel nagrado Jazzon za najboljšo slovensko jazzovsko kompozicijo, skladba Mind Trip pa je bila nagrajena za najboljšo originalno kompozicijo na mednarodnem tekmovanju 7 Virtual Jazz Club. Drugi album Suite for Shattered Dreams smo posneli aprila letos v vrhunskem studiu Exalto v Haarlemu na Nizozemskem, izšel pa je v začetku oktobra. Predstavili smo ga v ljubljanskem jazz klubu Kazina in v Kulturnem domu Medvode. V naši širši ekipi so še producent in oblikovalec zvoka Vito Vičar s Ptuja, za vizualno podobo albuma je poskrbel oblikovalec Bor Šparemblek, fotografije je ustvaril Jure Grašak, spletno stran pa Jani Poklar.

Novi album je posvečen žrtvam vseh oblik nasilja na vseh koncih sveta. Je naš odziv na trenutne geopolitične razmere, na stanje duha v družbi in na distopijo, ki smo ji priča že dolgo časa. Posebej je posvečen žrtvam genocida v Gazi in v Kongu ter žrtvam vojne v Ukrajini.

Vsak izmed nas v trio prinese svoj košček mozaika, ki ga sestavljajo različni glasbeni vplivi. Ti izvirajo iz našega odraščanja v Mladinskem klubu Nade Žagar v Ilirski Bistrici, kjer smo vsi začeli, ter iz dolgega glasbenega izobraževanja, ki nas je oblikovalo. Naš cilj je iz široke palete vplivov izluščiti pravo kombinacijo in ohraniti koherenco v glasbi. Pri širjenju naše glasbe ne sledimo slepo kapitalističnim načelom in principom. Umetnost mora biti dostopna vsem, ki si želijo stika z njo – tako razumemo tudi svoje delovanje. Verjamemo, da iskrenost, odprtost in kakovost sami najdejo publiko. Želimo, da pride na koncerte čim več mladih, da vzgajamo novo publiko in umetnost decentraliziramo, zato v svoje turneje vedno vključujemo tudi manjša slovenska mesta in kulturne domove.

Na vseh. Lahko bi rekli, da je naša glasba na čustveni ravni lahko razumljena kot refleksija, saj je prav ta povod za nastanek novega albuma. Ker naše delo ni vezano le na eno okolje ali prostor, je univerzalno tudi v tem pogledu. Če pa govorimo o vrsti publike in ravni poslušalčevega zanimanja in razumevanja, pa lahko glede na izkušnje, ki jih občinstvo deli z nami po koncertih, povemo, da pogosto slišimo, da se naša glasba dotakne tudi tistih, ki niso strokovnjaki na glasbenem področju ali jazz entuziasti – da jim polepša večer, v njih prebudi radovednost ali jih vsaj za trenutek odmakne od realnosti. To nam veliko pomeni.

Umetnost naj bi bila zrcalo družbe, a se zdi, da ta funkcija vse bolj usiha pod pritiski in občutkom nemoči, ki spremlja številne umetnike. Jasno je, da smo umetniki majhen člen kapitalistične verige, a kapital ne obstaja le v denarju. Obstaja tudi kulturni kapital, za katerega smo odgovorni prav mi. Zato menimo, da moramo biti pri ustvarjanju neposredni, iskreni, kritični – kdaj jezni, drugič nežni – a vedno avtentični. Umetnost mora ljudi spodbujati k aktivnemu družbenemu udejstvovanju in jih oddaljevati od apatije ter nevednosti.

Žižkov govor je nastal ob začetku izraelskega genocida v Gazi, še preden je ta beseda sploh vstopila v javni diskurz. Dve leti kasneje, ko smo snemali album, smo razmišljali, ali je govor še vedno relevanten – in na žalost je. Genocid se nikoli ne konča z lažnim premirjem in njegove grozote ne smejo biti pozabljene. Sionistični režim in ideja manjvrednosti Palestincev nista preteklost in živita še naprej. Odziv občinstva v Frankfurtu je šolski primer, kako hitro se družba obrne proti tistim, ki držijo v rokah najmočnejše orožje – znanje. Prav ta prizor je razgalil, kako malo znanja in poguma v resnici premorejo številni psevdointelektualci, ki so takrat sedeli v dvorani in se odzvali s tišino, posmehom ali odhodom iz dvorane. V tem kontekstu se dotikamo tudi širšega problema ideje o večvrednosti, ki je prisotna v mnogih civilizacijskih, religioznih in političnih vprašanjih. Gre za nevarno miselnost, ki jo zgodovina znova in znova reciklira – od verske upravičenosti nasilja, kolonialnih projektov, do današnjih oblik politične in gospodarske arogance. Ko si nekdo vzame pravico odločati o tem, kdo je bolj ali manj vreden, kdo je "na pravi strani", se začne razkrajati tisto, kar nas dela ljudi. Tovrstna ideologija ni samo teološki ali politični konstrukt, temveč psihološki virus, ki prežema zahodno družbo – od medijskega diskurza do akademskih krogov. In prav zato je umetnost eden redkih prostorov, kjer se lahko tej lažni superiornosti upremo z iskrenostjo, empatijo in neposrednostjo. Če pogledamo širše, je stanje še slabše. Naša glasba je odziv, ki je po našem mnenju najmočnejša oblika umetniškega izraza, saj preseže kričanje in prazne razprave na družbenih omrežjih, ponuja prostor za resnično refleksijo in premislek.

Scena živi in se razvija, raven je vedno višja, a je v majhni državi težko kontinuirano predstavljati en projekt. Kljub temu bomo imeli več koncertov tudi doma, v drugi polovici novembra nas lahko ujamete v Ilirski Bistrici in Postojni, še pred tem pa bomo sredi novembra koncertirali v Pliberku v Avstriji.