Mladenkam se je strgalo, strgalo zaradi nežnosti

REX ORANGE COUNTY – Pony

Kje je tu kak dober komad, lepo vas prosim; kje? Ni ga, nikjer, niti eden izmed deseterice ni kaj posebnega. 10/10 je naslov prvemu, Always pa drugemu songu na tretjem albumu Alexandra O’Connorja, ki se mu na splošno pravi Rex Orange County. Dejansko gre za glasbenikov začetek. Nov začetek. O’Connor je pred dvema letoma zelo presenetljivo pristal med gosti na albumu Tylerja, The Creatorja, v zadnjih dveh letih najbolj izpostavljenega off-off popevkarja, sicer (nekdanjega) člana kalifornijske hiphop zadruge Odd Future. Skratka, nekoč sila alter poeta je pod precej močnejše žaromete, kot pa si jih je ta sploh lahko domišljal, z eno potezo potisnil veliko bolj razvpiti ameriški kolega. Pony naj bi bil krepostna evro replika na indie-pop, ki vsebuje tudi odmerke novega jazza in novega soula ter, seveda, univerzalnega pubertetniškega bluzenja. Toda ta album nima niti koherentne oblike, še bolj pa to pogrešam, ko razmislek napelje na njegovo vsebino. The Streets aka Mike Skinner je bil pred desetletjem in več prvi take sorte. Pop pesmice kantavtorskega tipa je interpretiral s pevsko figo v žepu – zato je raje kar milo rapal. Komadi The Streets so bili krasni – zabavni, potepuški, navihani, dobrovoljni. Rex Orange County na Ponyju počne nekaj podobnega. Vsaj načeloma, vsaj na začetku. Po pogojno solidni, čeprav že malce zaspani polovici albuma, ga začne sumljivo zanašati v profan pop kalup, iz katerega se nato ne zna več izvleči. Pony ni dober album. Je pa poblaznjeno uspešen. Kar tretji na ameriški lestvici! Od kod, vraga? Punce, vsaj tiste, ki lahko izbirajo, imajo raje nežne fante. Druge logike tu ni. Vstaja nove generacije glasbenih konzumentk je kriva, da je faca s posterja nad posteljo po novem prav Rex Orange County.

Če bi se Boy Pablo zganil prej, bi pač Norvežan čilenskega porekla (s pravim imenom Nicolas Muñoz) pohopsal poker asov. Pablo se mi zdi v primerjavi z Rexom veliko večji frajer.

Ocena: 2,5