Maja Založnik: Sporočilo s svojim glasom, čustvi in energijo prenašam na poslušalce

Zasedba Moonshine je, če prav razumem, mednarodna, kako si prišla do nje, kakšna je njena zgodovina?

Do benda Moonshine sem prišla prek glasbenega prijatelja, s katerim sem točno pred štirimi leti prepevala na ladji. Povedal mi je za basista Kosto Mađarevića, ki se je želel vrniti na ladjo, in tako sva se spoznala. Projekt ladje je padel v vodo, saj je sodelovanje odpovedal takratni pianist. Zato sva se odločila za projekt na celini in takoj sem bila za, zdaj pa že štiri leta uspešno sodelujemo. To nas je zdaj tudi pripeljalo do prve avtorske plošče Pieces.

Moonshine lahko razumemo kot "odsev lune", po drugi strani pa je to tudi izraz za domače žganje, ki ga na črno kuhajo na ameriškem podeželju. Kako ste izbrali ime?

Ko sva s Kosto razmišljala o imenu benda, sva bila malo v precepu, kaj bi nas najbolje opisalo, da bi bilo drugačno, še neslišano ali celo prepovedano. In nastalo je ime Moonshine.

Od prepevanja na šovih Slovenija ima talent in The Voice do nastopov na rockabilly dogodkih, ob poslušanju albuma Pieces se zdi, da je nekoliko drugačen, tako zvočno kot stilsko?

Točno tako. Album Pieces je v popolnoma drugem slogu, kot me je občinstvo navajeno. Želela sem ven iz svojih okvirov in se podati v neznano. Tako sem se poskusila v drugačnih ritmih in se podala zunaj cone udobja. Resnično sem ponosna, da sem naredila ta korak. Zdi se mi, da je to edini način, da rasteš in se razvijaš.

Pesmi so eksistencialno-družbeno-introspektivno obarvane. Besedila si napisala večinoma z Anjo Žibert. Kako je peti besede nekoga drugega, ali se tako dobro poznata, od znotraj in navzven, da se v tem pogledu ujemata?

Z Anjo sva skupaj ustvarjali besedila. Nekaj je mojih, osebnih, za preostale pa sem Anji dala napotke, o čem želim prepevati, in sva se ujeli, saj se poznava od mojega 18. leta. Čeprav se nisva veliko družili, se je najina energija prelila in sva ustvarili čudovita besedila s sporočili.

Ob poslušanju se na trenutke zdi, da ti je bližje Adele, ko slišimo težje zvoke, se prikrade na misel Nightwish in podobne zasedbe. Se bolj vidiš v nežnejših pesmi ali ti je bližje divje rockanje in preizkušanje zmožnosti svojih glasilk?

Šla sem ven iz svojih okvirov, domač in blizu so mi soul in blues ter balade. S tem žanrom in slogom sem se podala v nekaj novega in drugačnega. Tukaj se odlično počutim. Rada prepevam balade in tudi udarnejše pesmi. Najpomembneje je, da ima pesem sporočilo, ki ga s svojim glasom, čustvi in energijo prenašam na poslušalce.

V pesmi z Zlatkom govoriš tudi o milijonih všečkov in ogledih, ki so postali vrednota. Vseeno živimo v takih časih, hočemo ali nočemo, koliko daš na sodobno tehnologijo, družbena omrežja in kaj meniš o dejstvu, da mladina več časa namenja buljenju v telefone kot medsebojnemu druženju?

Z Zlatkom želiva opozarjati mlade, starejše, pravzaprav vse generacije in tudi sebe, da je treba iti v naravo, na kavo s prijateljem na štiri oči, ven iz tega virtualnega sveta. Po sebi vem, da je to resnično težko in da se vse dogaja v virtualnem svetu, na telefonih, tablicah in računalnikih. Vsak zase ve, koliko česa je zanj dovolj. Ampak na žalost smo preveč okupirani na telefonih, kaj se dogaja na Facebooku ali Instagramu. Ampak če tam nisi aktiven, se zdi, kot da te ni …

Tri pesmi so v angleščini, druge v slovenščini. Kako se odločaš, v katerem jeziku bo pesem, glede na tematiko ali obstajajo drugi razlogi?

Na tej plošči sem se želela predstaviti v slovenskem jeziku. Po pravici lažje napišem tekst v angleščini, ne vem, zakaj. Ampak sem tudi tukaj šla iz svojih okvirov in rekla, da zmorem besedilo napisati tudi v slovenščini. Včasih sem imela pomisleke, češ da je slovenščina težka za petje. Zdaj sem se navadila in trdim, da je slovenščina lepa za prepevati.

Kakšne imate načrte glede promocije albuma, kje vas bomo lahko slišali v živo?

Načrti so čim bolje predstaviti ploščo Pieces. Načrtujemo tri videospote, ki naj bi bili singli. Upamo, da bomo čim več koncertirali, morda tudi na festivalih.