Na Marsu nič novega

Ne le da je nepričakovano kratek, tudi brez posebnosti je. Skoraj ni verjeti, a res gre za komaj četrti povsem solistični album havajskega soularja Bruna Marsa. Ker čas neusmiljeno teče prehitro, se zdi, da je bil Mars še nedavno največja pop zvezda, kar jih je (bilo). A zgodovina ne laže. Mars je kot prvopostavljeni superperformer ob odmoru Super Bowla nastopil leta 2014, samo dve leti pozneje pa tam še enkrat, tedaj v trojnem paketu skupaj z Beyoncé in skupino Coldplay. Izjemen vokalist in plesalec ter seveda pisec songov se je nato podvizal še nekajkrat, najbolj odmevno v duetu z raperjem in soularjem Andersonom Paakom. Istočasno se je Mars zamotil še z rezidenčnimi nastopi v Las Vegasu. In ravno tam se je, če velja verjeti govoricam, pevčeva slava tudi načela. Bruno Mars velja za obsesivnega hazarderja. Neslavna razvada ga je v minulih nekaj letih stala skoraj vsega prisluženega bogastva. V luči Marsovih (finančnih) težav delo The Romantic lahko razumemo kot povratek malodane že odpisanega. Zato naj bo vrnitev postopna, raje previdna, tudi število songov naj bo prilagojeno (samo 9). Načeloma pa naj Marsova novost ne bo niti za ped drugačna, kot bi jo od malega-velikega veseljaka pričakovali. Po večini gre za zelo klasično ukrojen, a zvokovno osvežen R&B (I Just Might), z izdatno latino oziroma mehiško motiviko (Risk It All) ter z zaključkom, ki nas utaplja v baladnem modulu (Why You Wanna Fight? in Nothing Left). Spodobno disko vročico razkriva komad On My Soula, prikupen pa je tudi Something Serious, ki nemudoma sproži spomin na legendarni latino rock Oye Como Va ikonskega Carlosa Santane. Slišno je, ponovim, nov Marsov devetak pričakovano odličen, prav enako velja za njegov glas. Statično zasnovana oblika albuma je edina, največja težava. Zaradi te je ocena slabša.