Na novo se seznanimo z Olivio Dean, saj smo Veroniko Strand že spoznali

Pa saj zdaj niti ni več tako zelo pomembno. Drži, Nice to Each Other ne bi mogla zveneti bolj fleetwood-macovsko kot zveni. Pa vendar napev zaradi svoje navidezne breztežnosti učinkuje kot nekaj posebej dopadljivega, čarobno motivacijskega. Izvedba je tudi odlična, saj se premisa a la lahkih-nog-naokrog, ki je vtkana v prikupen song Londončanke, z njegovim trajanjem eksponentno krepi. Začetni kitarski pospešek kasneje stopi v ozadje. Podobno produkcijsko sestavo imajo tudi nekatere nedavne uspešnice Harryja Stylesa. Podobnost s početji prav tako londonske funk ekipe Jungle se, zanimivo, dodobra izpostavi ob koncu. R&B-jevski pomežik 26-letne avtorice in pevke njenemu slogu namenja žanrski prekat, imenovan neo-soul. Zgledno namensko pripravljeno za poletje.

Joj, kako zelo je tole country. Pop song mlade ameriške megazvezdnice je pač preveč zaobljen in zato prelahkoten, čeprav vsebuje precej zmerne disco energije. A je refren, tudi korus, sploh v zaključnih taktih, enako pevski način, da o videospotu niti ne razpredam – vse našteto ždi na nevarnem robu nečesa sumljivo govejega. To pomeni, da je Sabrina Carpenter s svojo novo uspešnico že pri sedmem albumu ali tretji izdaji tega tipa v zadnjih štirih letih. Tudi slednji podatek je nekam neokusno klavniški.

Aha, ok! Zgleden komad, ki ga po tirih požene esenca What A Fools Believe, kjer-koli-in-kadarkoli gre za enega najboljših pop napevov v zgodovini. Nemudoma je jasno, da je še trdno na tej, na začetni postaji Veronikinega glasbenega znanja na pretek. Nežne džezovske sinkope, solo s flavto, sočna orkestracija in dinamičen osrednji vokal so prvine, ki jih opazi tudi tisti s pomanjkljivim posluhom ali odnosom do glasbe. Struktura in izvedba sta mamljivi. Veronika še vedno študira na prestižni ameriški akademiji Berklee, zato je tudi Naslednja postaja ukrojena, kot se zagre, po šolsko. Na še naslednji postaji pričakujemo, da bo pevka in avtorica že izstopila iz očetove sence. Rudolf Strnad, v soul-funk vsemirju znan tudi kot Rudolf Gas, je namreč dolgoletni umetniški vodja in dirigent enega naših velikih poklicnih orkestrov. Le pogumno, sčasoma vsaj malce drugače, naprej.

Anges Carlsson je leta 2005 postala zmagovalka švedskega Idola, tj. televizijske tekme, ki izvrže bodočo pop zvezdo. Kasneje se Carlssonova na matični celini ni proslavila, čeprav se od švedskih super talentov to brezsramno pričakuje. Pevkin opus je težak pet albumov. Po parih letih, vmes je postala tudi mama, je nazaj. In vrnitev naj zaznamuje power-pop, krepko poudarjen z rigidno, s totalitarno standardizirano house frazo. Ideja je že sto- in večkrat prevreta, ampak kot hladen (pre)resen skandinavski pozdrav vročinskemu valu je pa pogojno ok. Naj bo.