Na ogled nikoli videne fotografije, stare 27 let

Na 27-letnico ljubljanskega koncerta legendarnih Ramonesov in še bolj kultnih KUD Idijotov v Hali Tivoli je slovenski fotograf Janez Pelko ob brskanju med starimi negativi našel fotografije obeh zasedb. Ob tem velja poudariti, da so bili fotografsko dokumentirani le redki koncerti puljskih punk rock legend. Padla je ideja o razstavi, ki so jo pred dnevi odprli v puljki Rock galeriji, ki sta jo ustanovila člana KUD Idijotov Fric in Ptica. Na odprtje sta povabila tudi avtorja fotografij, ki nam je več o vsem skupaj zaupal v pogovoru.

Janez, od kod ideja za razstavo? Menda si brskal med starimi negativi in našel ta neprecenljiv material? Najbrž tam nisi bil edini fotograf, imaš pa očitno dober in urejen arhiv.

Arhiv koncertov imam zelo vestno urejen, a tedaj nisem razvil nobene fotografije KUD Idijotov in po četrt stoletja sem že pozabil, da sem sploh fotografiral. V spominu nekatera dejstva z leti zbledijo in celo izginejo, ostanejo pa čustva in energija. Povod za razstavo je bila moja objava fotografij Ramonesov na Facebooku, ki jih je opazil tudi Fric. Pisal mi je, ali imam tudi kaj materiala KUD Idijotov, a sem bil sprva prepričan, da jih nimam. Na njegovo prigovarjanje sem potem preveril fascikel z negativi in jih že čez minuto našel.

Menda si fotografiral za lokalni časopis in dobil nalogo, da posnameš samo eno fotografijo vsake zasedbe?

Tedaj sem sodeloval z Gorenjskim glasom, saj je bil to zame edini način, kako se kot oboževalec dokopati do fotografskih prepustnic za velike koncerte. Navadno smo objavili le po eno fotografijo, omejitve pa je seveda postavljal tudi film, ki je omogočal le 36 posnetkov. Pravila določajo fotografiranje le prvih treh skladb, včasih pa še manj, zato se daljših fotozgodb skorajda ni dalo delati.  

Koliko filmskih trakov si porabil?

Pri nobenem bendu nisem porabil celega. Pri Ramonesih je bilo treh pesmi konec v nekaj minutah (smeh).

Baje so bili KUD Idijoti boljši kot zvezde večera?

Vsi, tudi najbolj zagrizeni feni Ramonesov, bodo temu pritrdili. Ramonesi so seveda legende, a to je bil eden redkih koncertov, ki sem jih zapustil že zelo kmalu po začetku. Zvok Ramonesov je bil obupen, vsi komadi so zveneli enako. KUD Idijoti so pa iz dvorane naredili ekstatično jedrsko bombo.

Koliko pri fotografiranju zasedb pomeni, če si povrhu še velik oboževalec benda?

Meni to seveda pomeni ogromno, a je pogosto tudi velika ovira pri fotografiranju, saj se od živčnosti in vzhičenja potim in tresejo se mi roke. Težko se je skoncentrirati na to tehnično zahtevno zvrst fotografiranja.  

Kako si doživel ta koncert, kako je zapisan v tvojem spominu?

Pri KUD Idijotih se je čutilo, koliko jim nastop pomeni, igrali so brezhibno, energično, v transu in iskreno, Ramonesi pa – vsaj po mojem spominu – precej rutinsko in nezainteresirano. Koncert je bil razprodan, če se prav spomnim.  

Menda te je k razstavi spodbudil član KUD Idijotov. Po tem, ko si jim poslal negative, so razvili fotografije in pripravili razstavo. Kako natančno je to potekalo?

Fric je basist KUD Idijotov, Ptica pa bobnar. Njima sem poslal skenirane negative in tako rekoč iz nič materiala sta naredila fantastično razstavo, dizajnersko dovršeno, v duhu tedanjega časa. Enako velja tudi za katalog in vse, kar spada k razstavi.  

Zanimivo je, da je bil koncert v Tivoliju, razstava pa je v Pulju, od koder so KUD Idijoti. Torej gre bolj za hommage njim kot pa Ramonesom?

Fric mi je povedal, da ima bend zelo malo fotografij s svojih koncertov in da jim je vsak tak spomin zelo dragocen. V nedavno odprti Rock galeriji v Pulju pa bodo poslej prirejali razstave, povezane s puljsko glasbeno sceno, torej z glasbeniki, ki so delovali in delujejo tam, s koncerti skupin, ki so koncertirale v Pulju, itd.  

Udeležil si se odprtja, menda je bilo na njem precej znanih ljudi. Si zadovoljen s postavitvijo in s tem, kako so vse skupaj uredili?

KUD Idijoti so legende na celotnem področju bivše Juge. Ne le glasbeniki in oboževalci, tudi umetniki, angažirani v drugih zvrsteh, jih cenijo in so prišli na odprtje. Bilo je neopisljivo. Veliko znanih obrazov, a vsi v trenutku domači, polni smeha, brihtnih domislic, iskrivosti in igrivosti. Razstavo sta Ptica in njegova soproga postavila z neverjetnim občutkom in inovativnostjo, poleg fotografij so v umetniške instalacije vtkani tudi artefakti tedanjega časa. Mnogi slovenski kustosi bi šli lahko na učno uro postavljanja razstav v to galerijo. Poleg tega, da so vse naredili sami in priredili veličastno odprtje, so mi ponudili še honorar ter plačilo potnih stroškov in nočitve v najlepšem in najbolj odštekanem apartmaju, kar sem jih videl. Razstava bo odprta do 10. novembra.  

Ne gre pa pozabiti, da je odprta tudi tvoja razstava o Laibachih. Kako si jo zastavil, do kdaj bo na ogled?

Razstava Laibach: Škofja Loka je na ogled v Foto galeriji f 2,8 v Zagorju ob Savi, in sicer do 10. decembra. Leta 2014 sem fotografiral njihov koncert v Škofji Loki, ki je pustil neizbrisljiv vtis ne le name, temveč tudi na mesto. Tu se nisem lotil razstavljanja klasičnih koncertnih fotografij, temveč sem posnetke zasedbe zmontiral s škofjeloškimi motivi.