Na sanjav dnevni sprehod z Moon Pando

Posrečen dansko-ameriški družinski duet, zdaj delujoč v Kaliforniji, z naslovom tretjega albuma potrjuje, da je res tak, še prej, da je premišljen oz. pameten - in ne obratno. A ta nežni sarkazem, ki mu je zaprisežena klasična paradigma hladnega skandinavskega nihilističnega-retro-R&B-popa, z vsebinskim bistvom pričujočega songovskega svežnja nima posebej trdnih vezi. Moon Panda (Maddy Myers in Gustav Moltke) ustvarjata sanjavi pop, pri čemer sanjavi ekskluzivno pomeni dnevno sanjav, pop za dnevno sanjarjenje. Po svetlem pa je vsakih pet minut drugačnih. Enako kot velja za pesmi na Dumb Luck. Drži, povsem pomirjujoč in otožen vokal Myersove ohranja oblikovno rdečo nit celotnega dela. Podobno kot je bil to primer pri našima Zali in Gašperju. A to, recimo ji zvočno konstanto, permanentno izziva dopadljiva instrumentalna spremljava. Znotraj ritmičnih postavk srednjega tempa odkrivamo zelo živahne, občasno prav vpadljivo razpoložene vintidž basovske linije. Moon Panda ob tem ohranjata svoje simpatije do vsemirja. A so tu še sporadični sintetizatorski prebliski ali dodatki, sproducirani na thereminu. Ti spominjajo na pionirske znanstveno-fantastične filme. Dumb Luck tako zlahka uvrščamo med albume za sladko relaksacijo - sredi dneva, lahko pa tudi prej ali kasneje, seveda. S sorodno nežno psevdo baročno-pop estetiko me je pred nekaj leti navdušil že nizozemski kantavtor Jacco Gardner.